1. december: pentljice, kondomi in stigma

Ob mednarodnem dnevu boja proti AIDS-u nas na vsakem koraku pričakajo razni prostovoljci s pentljicami, delijo se kondomi, v medijih pa potekajo razne kampanje za ozaveščanje ljudi o tej bolezni. Po tem pa vse potihne, pentljice in brošure obležijo na policah, v smeteh, v medijih pa so ponovno v ospredju bolj aktualne teme. Ljudje, ki so okuženi z virusom HIV in oboleli za AIDS-om, pa so še vedno tu. Soočajo se s stigmo in ker so okuženi, v vsakdanjem življenju naletijo na marsikatero oviro.

 

 

O stigmi in težavah s sprejemanjem s strani družbe po okužbi smo se pogovarjali s Sebastjanom Sitarjem in Mitjo Ćosićem. Oba sta poklicno dejavna na področju virusa HIV v Sloveniji – Sebastjan je programski sodelavec Legebitre, Mitja pa je poleg tega tudi član Komisije za AIDS pri Ministrstvu za zdravje in svetovalec na PEP telefonu, kjer svetuje glede poizpostavitvene zaščite pred okužbo z virusom HIV.

 

 

Sebastjan je svojo izkušnjo ob tem, ko je izvedel, da je HIV pozitiven, predstavil javnosti, saj je želel iz nastale situacije potegniti nekaj pozitivnega. Testiranje je sicer redno izvajal vsake tri mesece na društvu Legebitra, virus pa so mu odkrili na infekcijski kliniki, ki jo je obiskal zaradi povišane temperature, utrujenosti in slabega počutja. Ob diagnozi je sledil šok, njegova družina pa je novico precej dobro sprejela, podporo je dobil tudi pri prijateljih. Glede svoje diagnoze je odkrit in na njegovo vsakdanje zdravje ne vpliva, vseeno pa ima zadržke pred splošno populacijo: motijo ga komentarji, ki jih bere pod objavami o virusu HIV v medijih. Svojega statusa ne skriva niti pred partnerji, saj je danes okužbo z virusom HIV mogoče obvladovati v tolikšni meri, da oseba virusa ne more prenašati naprej, kar je poleg ohranjanja zdravja tudi najpomembnejši rezultat zdravljenja.

 

 

Z razkrivanjem svojega statusa želi Sebastjan zmanjšati stigmo in diskriminacijo do okuženih oseb, ki je po mnenju Mitje še vedno močno prisotna, predvsem zaradi neznanja in predsodkov. Večine ljudi virus HIV ne zanima, ker mislijo, da jih to ne more doleteti, neznanje pa je odlična podlaga za stigmo, poudarja Mitja. HIV je namreč tema, ki je v medijih aktualna le občasno, običajno le ob 1. decembru, premalo je poudarka na osveščanju javnosti o pomembnih dejstvih o le-tem (npr. da danes kondom ni več edina možna zaščita). Zaradi napačnih informacij, ki krožijo, se marsikdo znajde v nepotrebni stiski, do katere pride, ker o realnih tveganjih za okužbo ne ve veliko. Zaradi neinformiranosti ljudi so močno prisotni tudi predsodki, da HIV določa samo nekatere skupine, da so si ti ljudje to bolezen zaslužili z načinom življenja (npr. istospolno usmerjeni, uživalci drog, spolni delavci ipd.) Mitja izpostavi, da je stigme veliko tudi med zdravstvenimi delavci, ki se zaradi precenjavanja tveganj za okužbo bojijo dela s HIV pozitivnimi pacienti. Ker je posameznikova diagnoza v zdravstvu razkrita, so toliko bolj izpostavljeni diskriminaciji zdravstvenih delavcev – 90 % oseb z virusom HIV v Sloveniji naj bi že doživelo diskriminacijo pri zdravstveni oskrbi, bodisi kot nekorektno obravnavo, žaljiv odnos zdravstvenih delavcev, bodisi kot zavrnitev obravnave in podobno. Sebastjan pove, da je to osebno doživel pri stomatologu: ta je pri njegovi obravnavi uporabljal dodatno zaščito, čeprav tovrstni način prenosa okužbe še ni bil dokazan.

 

 

 

Stigma in iz nje izhajajoča diskiminacija pa zelo negativno vplivata na zdravje in kakovost življenja oseb z virusom HIV, ki se poleg zdravstvenih soočajo tudi s psihološkimi in socialnimi posledicami okužbe. Zaradi stigme so takšni posamezniki izgubljali službe, pod pritiski sosedov, ki so izvedeli za njihov status, so se morali izseliti iz svojega doma, bili so deležni žalitev idr. Stigma je vsekakor pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitev za testiranje.

 

 

Oba sogovornika poudarjata, da je testiranje ključnega pomena za uspešno zdravljenje, zato se testiranje priporoča vsem spolno aktivnim osebam ne glede na spol, starost in spolne prakse vsaj enkrat v življenju. Osebe, ki menjavajo spolne partnerje, bi se morale testirati vsaj enkrat na leto, osebe, ki imajo spolne odnose z različnimi partnerji v deželah z visoko prevalenco okužbe s HIV-om, npr. v podsaharski Afriki ali vzhodni Evropi, ter moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, pa bi se morali redno testirati na 3 do 6 mesecev.

 

 

Osebe, ki so okužene s HIV, lahko ob redni terapiji živijo povsem normalno in zdravo življenje, zato je prav, da so enakopravni člani družbe, ki zaradi diagnoze niso prikrajšani. S HIV-om se ne moremo okužiti kar tako, vseeno pa tveganja za okužbo ne gre podcenjevati, saj možnost okužbe obstaja pri vsakem spolno aktivnem človeku.

 

 

 

Zato je ključnega pomena, da si pred tem ne zatiskamo oči,  poskrbimo za ustrezno zaščito in tako tudi za svoje zdravje. Navsezadnje pa moramo upoštevati tudi to, da smo vsi, kljub vsemu, še vedno ljudje.

 

 

D.R.

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKIS