16. november – svetovni dan strpnosti
Strpnost je sestavni del posameznikovega življenja in sredina med nestrpnostjo in pretirano strpnostjo. Je vrlina, ki se jo moremo učiti in uriti, saj je odvisna od življenjskih okoliščin, tem, našega počutja. Mednarodni dan strpnosti je spominski dan, ob obletnici sprejetja deklaracije o strpnosti, ki spodbuja dialog, izobraževanje in ozaveščanje o številnih oblikah nestrpnosti in diskriminacije. Glavni cilj tega dneva je spodbujanje mirnega sobivanja in harmonije med različnimi skupinami in posamezniki. Na ta dan naj bi različne organizacije, šole vlade izvajale različne dejavnosti, ki naj bi zmanjšale nestrpnosti, ki se godijo v njihovem in širšem okolju. To leto je bilo leto veliko turbulentnih dogodkov, ki kažejo na to da potrebujemo veliko več preventivnega dela na temo strpnosti in pomenu te za razvoj bolj enakopravne, humane družbe.
V deklaraciji je posebej poudarjen pomen izobraževanj o strpnosti: »Izobraževanje je najbolj učinkovit način za preprečevanje nestrpnosti« in »izobraževanje za strpnost bi se moralo obravnavati kot nujna obveznost«. Ker strpnost ni nekaj samoumevnega in površinskega, ampak se je vanjo treba poglabljati in se o njej izobraževati, hkrati pa ji je treba posvečati stalno skrb ter jo nenehno negovati.
Eden bolj odmevnih dogodkov iz šolskega okolja je bilo medvrstniško nasilje, ki se je zgodilo v Celju. Nekaj mesecev kasneje pa je svet pretresla novica o množičnem streljanju v beograjski šoli. Medvrstniško nasilje ni nekaj novega ali izoliranega, ampak se dogaja po skoraj vseh šolah v Sloveniji, redko pa katerikoli primer pride v javnost, kar pa pusti delavce na šolah zelo izolirane in neuslišane. Premalo je tudi zaposlenih strokovnih delavcev, ki bi lahko bolj aktivno in neposredno delali z otroki, tako preventivno kot ob akutnih krizah, takoj po dogodkih. S tem ko se aktivno ne naslavlja takih tem, raste nestrpnost, nasilje, regresija v miselnost, ‘’saj ne more biti drugače’’. Na vseh področjih šolstva se tako srečujemo z zatiskanjem oči pred tem, da so ljudje zaradi nestrpnosti drugih diskriminirani.
Nestrpnost in z njo povezana dejanja pa niso le stvar mladostnikov in šolstva. Na dan prihaja vse več pričanj o nasilju zaradi nestrpnosti do šibkejših, ki se dogaja v naših zaprtih institucijah. V prostorih, kjer so ljudje ranljivi bi morala biti strpnost še posebaj negovana, zgodi pa se ravno obratno. Tukaj se ponuja vprašanje – kako takšno ravnanje strokovnih delavcev vpliva na oblikovanje strpnega okolja za njihove uporabnike s strani ljudi izven institucije.
Še ena oblika nestrpnosti, s katero se moramo boriti vsak dan je starizem, oziroma nestrpnost do starejših, ki z leti potrebujejo več oskrbe, pripisujemo pa jim tudi nesposobnost, jih podcenjujemo in ne upoštevamo njihovega mnenja. Pogovor o tej temi pa se je tudi ponovno odprl, ko je v medije prišel video dijakinje, ki je izvajala nasilje nad eno izmed oskrbovank. WHO, je podal oceno, ki govori o tem, da ena šestina starejših doživlja nasilje. In prav eden od najpogostejših virov nasilja nad starejšimi je diskriminacija na podlagi kronološke starosti ali tako že poimenovani starizem. Pri razvoju in ohranjanju starizma ter posledično zlorabe in nasilja starejših imajo ključno vlogo stereotipi.
Pri starizmu in tudi drugih vrstah nasilja so prepletene različne oblike diskriminacije, ki izvirajo iz spola, rase, vere, narodnosti, invalidnosti, spolne usmerjenosti in identitete…
Pomemben del Svetovnega dne strpnosti je tudi spominjanje na žrtve nestrpnosti in nasilja ter izražanje podpore tistim, ki so bili ali so še vedno izpostavljeni nestrpnosti in diskriminaciji.
Kot študentje smo zavezani k temu, da prepoznavamo razmerja moči in naslavljamo nestrpnost, ko jo vidimo. Zavedati se moramo, da naša nevtralnost ob nasilju prav tako reproducira nestrpnost, saj jo dopušča.