Bivanjska – ali bolje: nebivanjska situacija?

Izseljevanje in preseljevanje v študijskem koronaletu 2020/21

 

 

Študentje smo v študijsko leto 2020/21 vstopili zelo negotovo, saj so bile informacije o študiju pred začetkom leta zelo nejasne in mestoma nasprotujoče. Sprva je kazalo, da se bo študijsko leto začelo na daljavo, kasneje pa je bilo sporočeno obratno. Na koncu so se nekateri visokošolski zavodi odločili za poučevanje na daljavo, drugi v živo, spet tretji za hibridni sistem; ponekod so se v tipu izvedbe med seboj razlikovale ne le fakultete, temveč celo oddelki le-teh! Nekateri študentje s(m)o končno informacijo o poteku študija dobili šele nekaj dni pred dejanskim začetkom študijskega leta. Zmedenost organizacije študijskega procesa je bistveno vplivala na negotovost bivanjske situacije študentov, najbolj pa je prizadela bruce in tiste študente, ki so presedlali na drugi študijski program. To je pa le začetek celotnega dogajanja, saj je kasneje zaradi poslabšanja epidemiološke situacije in zaostrovanja ukrepov sledilo izseljevanje študentov iz študentskih domov.

 

 

Kako je to povezano z bivanjsko problematiko?

 

 

Študentje z ogroženim socialnoekonomskim statusom so tehtali, ali bi v prid nižanja stroškov sploh oddali prošnjo za sobo v študentskem domu, saj  bi se ob možnosti študija na daljavo raje izognili dodatnim stroškom bivanja. Če so študentje vendarle oddali prošnjo za bivanje v študentskem domu, pa so se ponovno znašli pred težavo. Zadnja leta so namreč študentski domovi prezasedeni, zato študenti sob ne dobijo še več mesecev po začetku novega študijskega leta. Tako so se študentje zaradi dolgega čakanja na študentski dom in odsotnosti dovoljšnega števila postelj znašli pred dilemo, ali sedaj skleniti najemno pogodbo z zasebnim ponudnikom ali ne, ker niso vedeli, ali bodo študirali na daljavo ali v živo. Tako so se v neprijetnem položaju znašli predvsem tisti, ki bivanja s 1. 10. niso imeli urejenega, njihova fakulteta ali akademija pa se je naposled odločila, da bo študij vseeno potekal v živo, zato so se bili primorani dnevno voziti iz oddaljenih krajev. Prav tako so bili v neprijetnem položaju tisti, ki so sklenili letno pogodbo na trgu najemniških stanovanj, njihove fakultete ali akademije pa so se odločile, da bodo študijski proces v celoti izvajale na daljavo. V tej situaciji je bila tako vsekakor povsem nesprejemljiv problem prav negotovost, ki smo je bili deležni študentje. To pa je za nekatere pomenilo tudi izdatne nepotrebne stroške in druge težave.

 

 

 

Ob poslabšanju epidemiološkega stanja je prišlo do popolnega zaprtja vseh visokošolskih zavodov. To je prineslo nepotrebne stroške predvsem tistim, ki so za daljše obdobje podpisali najemniške pogodbe izven študentskih domov in bi sedaj lahko študirali od doma, stroški pa bi jim bili prihranjeni. Tako kot v pomladnih mesecih pa so se študentje brez posebnih dokazil morali ponovno izseliti iz študentskega doma. Izseljevanje ocenjujemo kot nesprejemljiv ukrep, saj so študenti v podnajemniškem razmerju s študentskimi domovi od trenutka dalje, ko podpišejo pogodbo, ki jim jamči bivanje v študentskih domovih. Edina razlika z ostalimi podnajemniškimi pogodbami je ta, da je polna cena subvencionirana v višini 21,5 € ter da je pogodba nujno vezana na status študenta, saj drugače subvencija ne bi bila mogoča.

 

 

 

Če se virus širi v študentskih domovih, se ta širi tudi v podobnih večstanovanjskih stavbah. Dejstvo je, da študentje v študentskih domovih živijo. Za nekatere je to njihov edini ali prvi dom in se vsak vikend ne vračajo na svoje stalno prebivališče, kot si to nekateri očitno predstavljajo. Mnogi študentje so se ločili od svojih družin: nekateri pri svoji matični družini, kjer imajo še vedno stalno prebivališče, nimajo niti svojih sob; drugi se z družinami ne razumejo,  vendar so se odselili dovolj hitro, da konflikt ni eskaliral in so z domačimi ostali v korektnih odnosih, a zato nimajo potrdila nobene inštitucije. Vse te študente v raznovrstnih domačih situacijah se je ponovno obvestilo, da morajo zapustiti svoje domove – ki jih imajo v krajih, kjer študirajo.

 

 

 

Tu so še študentje, ki delajo prek študentskega servisa. Študente se je prisililo, da se preselijo »domov«, ob delu prek študentskega dela pa niso upravičeni do potnih stroškov in malice. Kako lahko študent, ki prihaja iz zelo oddaljenega kraja, opravlja delo npr. strojnika, ki se ga ne da opraviti na daljavo? Odločiti se mora, ali bo za pot dal skoraj toliko denarja in časa, kot ga dobi in dela. Gre za občasno in začasno delo. Nekateri študentje se tako odločajo, da prekinjajo svoje dobre odnose z delodajalci, ki bi lahko vodili v uspešne kariere in v čim hitrejše osamosvajanje, spet drugi se dnevno vozijo na delo in tako delajo praktično zastonj oziroma zaslužek sproti porabijo za to, da sploh lahko delajo, pri čemer zaradi vožnje zamujajo predavanja itd.

 

 

 

Študente se je s takšnim ukrepom – sicer brez uporabe teh besed – v naprej označilo za neodgovorne, kar je že a priori nesprejemljivo, saj so študentje odrasle izobražene osebe v nadaljnjem procesu izobraževanja. Študentje so prav tako podnajemniki kot vsak drugi najemnik stanovanja. S takšnim odnosom se kaže nezaupanje do študentov, ki se jih postavlja v podrejen položaj. Gotovo bi se (postopoma) tudi v študentskih domovih pojavila okužba, vendar ne zaradi neodgovornosti študentov; navsezadnje so lahko ti v študentskem domu ravno toliko odgovorni kot doma.

 

 

 

Ponekod se doma študentje soočajo z več neprijetnimi okoliščinami. Nekateri bivajo v manjših stanovanjih, kjer nimajo zasebnosti in mirnega prostora za študij, kar kot enakovredni člani naše družbe potrebujejo in jim tudi pripada. Nekateri živijo skupaj s svojimi (ostarelimi) starši ali starimi starši ter tako povečujejo možnost za okužbo le-teh. Pogosto imajo študentje tudi mlajše brate in sestre, ki prav tako opravljajo šolanje na daljavo in zato potrebujejo pomoč staršev pri izobraževanju – to vlogo pogosto prevzamejo nase ravno starejši sorojenci, tj. študentje. Študenti lahko živijo tudi v ruralnih okoljih, kjer je slaba internetna povezava, povečujejo prostorsko stisko družinam idr. Naštevali bi lahko v nedogled.

 

 

 

Zgoraj opisane okoliščine so v težave spravile tako rekoč vse študente, ki so začeli študirati v drugem študijskem mestu in v njem ali v njegovi okolici ne živijo. Težava se je pojavila za različne skupine študentov: tiste, ki bi lahko študirali od doma  brez najemnine, če bi pravočasno vedeli, da bo študij potekal na daljavo, tiste, ki so en mesec dnevno hodili v študijska mesta, kot tudi študente, ki so se morali navkljub osebnim okoliščinam vrniti domov, so izgubili delo ali morda celo ogrožajo svoje socialno in psihološko stanje  ter zdravstveno stanje svojih domačih.

 

 

 

In ko so v študentskih domovih naposled ostali le redki, smo dobili informacijo, da so celo nekatere ostale preselili, da so lahko v njihove sobe premestili študente na izmenjavi Erasmus+. V sredo, 14. 10. 2020, je stanovalce pritličja študentskega doma Topniška v Ljubljani namestnica obvestila o stalni preselitvi iz njihovih trenutnih sob. Študentje so bili o tem obveščeni prepozno in na popolnoma neprimeren način. ŠDL jim o selitvi informacij sploh ni podal, obvestila jih je le namestnica in to po telefonskem klicu! Kot razlog za preselitev je bilo navedeno vseljevanje Erasmus študentov. Ti naj bi potrebovali poseben vhod, da ne bi bili v stiku z ostalimi stanovalci. Študentje v tem ukrepu ne vidijo smisla, saj bi bili v vsakem primeru vsi stanovalci v stiku med uporabo skupnih prostorov, kot so na primer pralnica, kolesarnica in ostali skupni prostori. Zato bi lahko tuje študente nastanili kamorkoli drugam. Zanima jih, ali bodo v tem primeru potrebovali dvojno varovanje, glede na to, da bodo potemtakem za dlje časa imeli dva vhoda in s tem verjetno tudi dodatne stroške. Zdi se jim tudi neprimerno, da bi bil vhod speljan skozi apartma. Tako bi se apartma delil na dva dela: dve sobi ne bi imeli varnega dostopa do sanitarij, ena soba pa do kuhinjskih površin.  Na ta način bi imel tudi vsak prebivalec nadstropja dostop do sanitarij tega apartmaja, ki pa so lahko potencialno mesto širjenja okužb. Stalna preselitev v tako kratkem času bi trenutnim stanovalcem povzročila veliko težav, obenem pa ne bi zagotovila bistveno velikega števila sob za Erasmus študente. S takšno obrazložitvijo je mogoče sklepati, da je dejanje diskriminatorno tudi do Erasmus študentov, saj za njih veljajo enaki pogoji bivanje kot za ostale študente. Tudi pri tem primeru smo priča popolnoma neprimernem načinu izseljevanja študentov pa še bolj neprimerni (ne)komunikaciji.

 

 

 

Vsakdo si težko predstavlja, da bi bil čez noč brez konkretnih utemeljitev obveščen, da je treba domovanje izprazniti in se izseliti; zakaj bi bili študenti pri tem izjema? Prav takšne situacije vsakič znova pokažejo, da se tako v državnih kot tudi v nedržavnih institucijah študente prevečkrat jemlje kot podskupino naše družbe, od katere se pričakuje zgolj hitro prilagajanje  brez možnosti vprašanj in uveljavljanja lastnih (celo temeljnih človeških) pravic.

 

 

 

 

 

 

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS