Gregor Majdič, novi rektor UL: »Takšnega leta, kot je bilo preteklo, si ne moremo privoščiti še enkrat«

Gregor Majdič, novoizvoljeni rektor Univerze v Ljubljani, je redni profesor fizionomije na Veterinarski fakulteti Univerze v Ljubljani in Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru, ki se ukvarja zlasti z raziskavami s področja delovanja genov in hormonov. Je soustanovitelj podjetja Animacel, ki je razvilo inovativno tehnologijo zdravljenja domačih živali z matičnimi celicami. V prostem času uživa zlasti v naravi – je strasten športnik, popotnik pa tudi kuhar in pisatelj. Več o njegovi poklicni poti, hobijih, zlasti pa trenutnih razmerah v visokem šolstvu in ciljih za Univerzo v prihajajočem mandatu si lahko preberete v spodnjem intervjuju.

 

Na svoji spletni strani se opišete z besedami »znanstvenik, pisatelj, popotnik«. Bi se vsakokrat predstavili v tem vrstnem redu?

Vsekakor bi vedno na prvo mesto postavil znanstvenik, pri drugih dveh pa bi bil verjetno v dilemi. Verjetno sem vseeno bolj aktiven popotnik, medtem ko je pisanje stvar navdiha. Do sedaj sem napisal in izdal 4 knjige (dve poljudnoznanstveni in dva zgodovinska romana), vendar to ni moje redno delo ali redna aktivnost.

 

Kakšni so vaši spomini na študijska leta?

Spomini na študijska leta so zelo lepi, to je bilo zagotovo eno lepših obdobij mojega življenja, čeprav moram priznati, da kakšnih res težkih obdobij v življenju  nisem imel. Seveda sem kot doktorski študent v Edinburghu z nizko štipendijo težko shajal, a tudi takšna obdobja imajo svoj čar, seveda če niso predolga. Pri dodiplomskem študiju mi je bilo, poleg seveda številnih odličnih profesorjev, ki se jih še zdaj zelo rad spominjam, všeč tudi veliko prostega časa, ki sem si ga lahko privoščil. Nisem bil med najbolj pridnimi študenti po ocenah, sem bil pa vedno med tistimi, ki smo med prvimi opravili vse izpite, ker sem zelo hitro ugotovil, da se to izplača zaradi daljših počitnic. Že v študentskih letih sem začel potovati, čeprav je bilo to takrat še mnogo težje kot danes, ko je cel svet na dosegu roke. Med letom sem delal preko študentskega servisa, da sem lahko potem poleti odšel kam daleč. Takrat smo tudi potovali drugače, sam sem recimo šel dvakrat po kopnem do Indije preko Turčije, Irana in Pakistana.

 

Življenjska pot vas je torej popeljala tudi v tujino, ne zgolj na številna potovanja, temveč tudi na študij in kasnejše delo. Se vam zdijo možnosti za študij in raziskovanje v Sloveniji danes dovolj dobre, da zadržijo ambiciozne študente in raziskovalce doma? Kaj je vas prepričalo, da se vrnete nazaj?

Nazaj sem prišel iz dveh razlogov. Prvi je navezanost na Slovenijo in življenje, ki mi ga Slovenija nudi. Tu imamo vse na dosegu roke – gore, morje, smučanje, in to mi veliko pomeni. Dostikrat se ne zavedamo, kako dobro življenje nam nudi Slovenija. Drugi razlog pa je, da sem čutil dolžnost, da se vrnem in nekaj vrnem Sloveniji, ki je vlagala vame, pa tudi želja, da bi pomagal svoji domovini, da napreduje. Ta želja me vodi še vedno in je tudi eden od razlogov za kandidaturo za rektorja UL. Resnično upam, da bo enkrat tudi politika spredvidela, da potrebujemo razvojno usmerjeno in trajnostno naravnano Slovenijo, če želimo, da bomo res država blaginje za vse prebivalce. Sam si iskreno želim, da bi tu Univerza kot največja akademska inštitucija prevzela bolj aktivno vlogo in da bi skupaj z ostalimi akterji v Sloveniji enkrat le začeli razmišljati o dolgoročnih razvojnih vizijah in strategijah Slovenije, česar zdaj po mojem mnenju ne delamo in nimamo. Sem sodi tudi vlaganje v razvoj, ki je v Sloveniji najnižje od vseh držav Evropske unije. Tu pa je tudi del odgovora na prvi del vprašanja – ne, razmere za raziskovalno delo v Sloveniji nikakor niso dobre in se ne izboljšujejo in to moramo nujno spremeniti, če želimo, da bo Slovenija napredovala. Študij sicer mislim, da je večinoma dober, zagotovo pa bi tudi tu lahko naredili še izboljšave. Ena takšnih, ki si jih sam želim, je več interdisciplinarnosti in povezovanja različnih strok in znanj, kar je v sodobnem svetu po moje nujno.

 

Med drugim ste avtor dveh zgodovinskih romanov, Beli Saracen in Gabrijelov pasijon. Več kot očitno imate posluh tudi za družboslovje in humanistiko, a vendarle znatno več izkušenj in poznavanja naravoslovnih in tehničnih področij. Boste kot rektor skušali zagotoviti enakomerno zastopanost interesov članic s prvega in drugega področja tudi z izbiro prorektorske ekipe?

Vsekakor bom skušal, ne samo pri prorektorski ekipi, ampak tudi povsod drugje, recimo komisije senata, predlagati kandidate in kandidatke tako, da bodo zastopane vse stroke enakomerno, pa tudi, da bo v vseh telesih enakopravna zastopanost po spolu.

 

Če ostanemo pri ravnotežju – Vlada RS je februarja ob podaji soglasja k razpisu za vpis na visokošolske zavode za študijsko leto 2021/2022 izrazila željo po prerazporeditvi razpisnih mest v korist naravoslovnih in tehničnih smeri in na splošno prevetritev obstoječih programov na univerzah. Gre za kompleksno vprašanje, ki mora biti načrtovano več kot eno študijsko leto vnaprej. Že veste, kako bo vaša ekipa začela naslavljati to vprašanje?

Mislim, da je osnovno vprašanje, ki si ga mora zastaviti naša država, kakšno Slovenijo želimo čez 10, 20 ali 30 let in nato, kako bomo to dosegli. V Sloveniji žal po mojem mnenju nimamo nobene resne strategije in vizije razvoja. Ko bomo enkrat dosegli to, pa se bomo lahko tudi pogovarjali o bolj usmerjenem vpisu na univerzitetni študij. Administrativno urejanje vpisa ni tako enostavno, kot se zdi komu na prvi pogled. Lahko sicer rečemo, da bomo na Fakulteti za strojništvo razpisali več vpisnih mest, a če imajo na tej fakulteti že zdaj težave s pridobivanjem dovolj velikega števila dobrih študentov, tak administrativni ukrep ne bo naredil prav ničesar, da bi imeli čez pet ali deset let več odličnih inženirjev. Prav tako je povečevanje vpisa povezano s prostori in številom visokošolskih učiteljev. Kar nekaj članic UL dela v povsem neprimernih prostorih, kjer že zdaj nimajo dovolj prostora za študente, kako naj potem povečajo vpis? Mislim, da se je tega vprašanje treba lotiti celovito, na nivoju države in šele ko bomo imeli izdelane strategije, kaj želimo doseči v Sloveniji, bomo nato tudi lažje (še vedno pa ne enostavno) načrtovali vpise na univerze. Vsekakor pa so to vprašanja, ki presegajo en politični cikel (če tega štejemo za 4 leta med rednimi volitvami) in tega bi se morala zavedati naša politika.

 

Vodenje Univerze boste prevzeli v zelo krhkem obdobju. Nedavna raziskava NIJZ o doživljanju epidemije med študenti je že pokazala, da se veliko število študentov bori z anksioznostjo in depresijo. V prihodnjem študijskem letu se bodo verjetno na ravni pridobljenega znanja začele kazati tudi posledice izvajanja študijskih programov na daljavo. Menite, da bo Univerza imela posluh za stiske študentov in jim omogočila varno okolje, v katerem se bodo počutili slišane, in hkrati uspešno premostila morebitne težave v padcu pridobljenega (teoretičnega in zlasti praktičnega) znanja?

Mislim, da to ni vprašanje, ali bo univerza imela posluh ali ne. Mora ga imeti in ga bo imela! Takšnega leta, kot je bilo preteklo, si ne moremo privoščiti še enkrat in sam bom naredil vse, kar je v moji moči, da se temu izognemo in da pomagamo študentom v stiskah. K preprečevanju tega, da bi morali ponovno zapirati šole in univerze pa lahko največ naredimo sami. Po zaslugi sodelovanja svetovne znanosti že imamo učinkovito orodje za borbo proti epidemiji – cepljenje. Več kot milijarda cepljenih ljudi po celem svetu dokazuje, da je cepivo varno in učinkovito, a žal ima v Sloveniji vse preveč moči psevdoznanost, ki zanikuje znanstvene dosežke ter znanje in znanost nasploh. Če nas bo dovolj cepljenih, bosta jesen in zima precej lažje obvladljivi, kot če bomo nasedali različnim dezinformacijam in zavračali cepljenje! Zato si želim in upam, da bomo začeli kot družba čimprej znova upoštevati preverjeno znanost in njene dosežke in poskrbeli, da skupaj premagamo epidemijo. Študenti kot mladi učenjaki, ki stopate na pot znanosti, bi morali pomagati širiti zaupanje v znanost in odpravljati dvome v njeno humanitarno poslanstvo.

 

V svojem programu ste omenili tudi potrebo po prilagajanju Univerze informacijski dobi. Ali v luči hitrega prehoda na izobraževanje od doma zaradi epidemiološke situacije in posledic, ki jih je le-ta pustil (dobrih kot slabih), na digitalizacijo visokošolskega izobraževanja sedaj gledate drugače ali enako kot pred epidemijo?

V bistvu podobno. Mislim, da digitalizacija prinaša nekatere prednosti in nam na marsikaterem področju olajša življenja, ne pa na vseh. Kot smo se naučili v preteklem letu, študijski proces na daljavo preko računalnika nikakor ni isto kot študijski proces v živo. Z izkušnjo, ki jo imamo, moramo ugotoviti, kaj so prednosti digitalnega učenja in določene stvari razvijati naprej, osnova učenja pa mora ostati pristen, oseben stik med učitelji in študenti. Seveda pa ima tudi digitalizacija določene pozitivne vidike, eden takšnih se mi zdi možnost vključevanja uglednih tujih profesorjev v študijski proces. Včasih je bilo za to potrebno potovanje v tujo deželo, danes pa lahko k predavanjem povabimo za eno ali dve uri kolega iz ZDA in Japonske, ki se nam lahko pridruži na ta način tu v Ljubljani, in s tem lahko obogatimo študijski proces. Seveda pa mora biti to omejeno, kajti, kot rečeno, sem goreč zagovornik, da mora biti v osnovi študijski proces opravljen v živo.

 

Se vam zdi, da je tudi študij na daljavo v določeni meri prispeval k nizki volilni udeležbi na zadnjih rektorskih volitvah (čeprav je bila oddaja glasu lažja zaradi digitalnih volitev)? Sami ste nizko udeležbo na volitvah pospremili s komentarjem, da je to verjetno odraz občutka nepovezanosti študentov in zaposlenih z institucijo. Menite, da se je občutek nepovezanosti s skoraj enoletnim študijem na daljavo poglobil? Boste skušali vez med študenti in zaposlenimi ter Univerzo med svojim mandatom okrepiti?

Vsekakor, ena od stvari, ki si jih močno želim, je povečanje pripadnosti Univerzi v Ljubljani. Ta je nizka tako med študenti kot med zaposlenimi in tudi med alumni. To moramo nujno spremeniti, moramo se povezati kot Univerza in čutiti ponos, da smo del največje, najstarejše in najboljše slovenske univerze. Menim, da študij na daljavo sam po sebi ni imel takšnega vpliva, še vedno menim da je bolj pomemben vzrok to, da študenti ne čutite dovolj povezanosti z univerzo. Bolj jo čutite s fakultetami, na katerih študirate, čeprav je bila tudi na nekaterih fakultetah udeležba študentov na volitvah dekana nizka. Ustvariti moramo ta občutek pripadnosti, zavedanja, da rektorat, rektor in Univerza v Ljubljani niso nekaj oddaljenega, ampak pomembno vplivajo na delovanje univerze. Da pa ne bom samo kritiziral nizke udeležbe, moram tudi pohvaliti študente na moji matični Veterinarski fakulteti, kjer je bila udeležba študentov na volitvah dekana/dekanje kar 70 %. Ob tem sem bil resnično ponosen na naše študente.

 

V času burnih javnih razprav, ki so spremljale cepilsko kampanjo, ste se sami odločno zavzeli za znanost in poudarili potrebo po zaupanju v znanstvena dognanja. Kako pomembno se vam zdi, da je Univerza (in seveda tudi rektor kot njen poglavitni predstavnik) aktivna deležnica v družbi z oblikovanimi in jasno izraženimi stališči, ki se nujno ne tičejo visokošolskih tematik?

Izjemno pomembno. Poleg izobraževanja in ustvarjanja novega znanja z raziskavami mislim, da mora imeti univerza aktivno vlogo v družbi. Mora biti tista ustanova, ki znanja ne le ustvarja, temveč ga predaja naprej, ne le študentom, ampak celotni družbi. Skrbeti mora za ugled znanosti v družbi in za upoštevanje znanja in znanosti pri vseh pomembnih odločitvah. Univerze so skozi zgodovino igrale najpomembnejšo vlogo pri razvoju družbe, ne le z novimi izumi in iznajdbami, ki so nam omogočile življenje, kakršno živimo danes, temveč tudi z družboslovnimi in humanističnimi raziskavami, ki nam podajajo odgovore na vprašanja, v kakšnih družbah naj živimo, kako naj vodimo naša življenja pa tudi na kakšen način.

 

In nazadnje –  kaj bi radi sporočili študentom in kaj bi radi, da študentje odnesejo od vašega mandata?

Najprej, zelo aktualno sporočilo – prosim, bodimo zagovorniki znanosti. Stopimo skupaj in si s cepljenjem zagotovimo zdravo in nemoteno študijsko leto, takšno, kakršnega si želimo in zaslužimo.

Sicer pa si želim, da se skupaj razvijamo kot enotna skupnost profesoric in profesorjev, raziskovalk in raziskovalcev, študentk in študentov in vseh podpornih služb. Želim, da vsi skupaj vrnemo družbi zaupanje v znanje in da skupaj prispevamo k razvoju naše države. Če nas bo dovolj veliko in bomo dovolj jasno izražali svoja mnenja, nas bo morala začeti bolj kot do sedaj upoštevati tudi politika. Skupaj lahko dosežemo veliko, rabimo pa medsebojno zaupanje in sodelovanje. Moja vrata bodo vedno odprta za vse predloge, seveda pa moramo vedeti, da smo izjemno velika ustanova in zagotovo ne bo vsaka odločitev všeč vsem, se bom pa vedno zavzemal za to, da bomo vse odločitve sprejemali v čimvečjem konsenzu.

 

 

 

 

Odbor za šolstvo Zveze ŠKIS