ISKANJE POMOČI

V zadnjih letih je pomembnost duševnega zdravja prodrla v naš vsakdan in govor o slednjem se je občutno povečal. Ozaveščati se je začelo v šolah, na delovnih mestih skrbijo za duševno zdravje svojih zaposlenih, seveda pa se je veliko razprav preselilo na družbena omrežja.

 

 

K normalizaciji in destigmatizaciji duševnega zdravja je v zadnjih šestdesetih letih prispevalo ogromno dejavnikov, med katerimi so modernizacija psihiatričnih bolnišnic, selitev diskurza bližje skupnosti, predvsem pa porast terapevtskih praks ter iskanj različnih oblik pomoči. Z naraščanjem socialnih ter eksistencialnih pritiskov se veča potreba po pomoči. Kako dostopna pa nam ta pravzaprav je in kaj nas pri iskanju slednje ovira?

 

 

Upravičeno lahko trdimo, da se je v zadnjih desetletjih dostopnost pomoči povečala, a še vedno ne toliko, da bi popolnoma zadovoljila potrebe uporabnikov. Kot dostopno razumemo pomoč, ki je posamezniku fizično dosegljiva, si jo finančno lahko privošči, hkrati pa mu je na voljo v obdobju, ko jo potrebuje. Predvsem populacija mladih danes opozarja na nezadostno ukrepanje zdravstvenega, šolskega ter sistema socialnega varstva. Problemi izstopajo predvsem na področju pomanjkanja oblik pomoči izven mest; slednja v nekaterih regijah sploh ni dostopna. Prav tako so velik problem čakalne dobe – na obravnavo se lahko čaka tudi po več mesecev. Upoštevati bi bilo treba tudi omejene finančne zmožnosti mladih, ki so največkrat še odvisni od podpore staršev.

 

 

Ena izmed ovir pri iskanju pomoči je še vedno prisotna stigmatizacija. Stališča do duševnih bolezni so v družbi sicer vse manj negativna, a pri nekaterih posameznikih še vedno veljajo za tabu temo; za nekaj, kar se skriva, o čemer se ne govori ter kritično obravnava. Na takšna stališča pogosto naletimo pri starejših generacijah, razlike se poznajo v podeželskem okolju, pojavljajo pa se tudi med spoloma – zaradi stereotipov spolnih vlog, družbeno pričakovane moškost ter pričakovanega prikrivanja čustev je duševno zdravje moških pogosto postavljeno na stranski tir, potreba po pomoči se dojema kot znak šibkosti. Zasledimo lahko individualiziranje odgovornosti za lastne težave ter počutje, ponujajo se razne hitre, instantne rešitve, ki se problema ne dotaknejo dovolj globoko.

 

 

Pogosto je stigmatizacija posledica pomanjkanja znanja ter razumevanja duševnega zdravja, zato je ključnega pomena izobraževanje ter ozaveščanje, ne le mladih, temveč celotne populacije. Vzpodbujati je treba pogovore ter odpirati razprave o duševnem zdravju, saj le z razumevanjem stopamo bližje normalizaciji.

 

 

Kaj pa primeri dobrih praks na omenjenem področju?

 

 

Spremembe, ki jih je prinesla pandemija koronavirusa, so pri mnogih posameznikih vplivale na duševno zdravje ter počutje. Kot rezultat je bilo v Sloveniji izvedenih več aktivnosti, programov ter vsebin z namenom krepitve duševnega zdravja. V številnih zdravstvenih domovih so bile vzpostavljene mreže psihološke podpore, aktivno pa delujejo tudi mnoge organizacije. Omenila bi delovanje organizacij ter mladinskih delavcev, ki stremijo k promociji duševnega zdravja, s svojim delom pa želijo doseči čim več posameznikov. S pravilnimi pristopi se trudijo olajšati stiske, opolnomočiti z viri ali pa posameznike ustrezno napotiti naprej. Nekateri primeri takšnih praks so Program MIRA, nacionalna kampanja »Nisi okej? Povej naprej,« projekt Zveze ŠKIS »Duševno je pomembno«, kampanja Študentske organizacije Slovenije »Naj se ti ne zrola«, dogodki ter projekti Mladinske zveze Brez izgovora Slovenija (No Excuse), program OMRA, spletni portal #ToSemJaz in še mnogi drugi.

 

 

Predvsem v zadnjem desetletju se je pomen duševnega zdravja povečal, na voljo imamo največ strokovne pomoči v zgodovini, a je prostora za izboljšave še veliko. Vsak izmed nas lahko na tem področju prispeva ogromno – lahko kot aktivist ali pa zgolj v skrbi zase in za svoje duševno zdravje.

 

 

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS