IZGORELOST

Izgorelost je stanje čustvene, duševne in pogosto fizične izčrpanosti, ki jo povzroči dolgotrajen ali ponavljajoč se stres. Čeprav ga najpogosteje povzročajo težave pri delu, se lahko pojavi tudi na drugih področjih življenja, kot so starševstvo, skrbništvo ali romantični odnosi. Izgorelost ni le posledica dolgega dela ali žongliranja s preveč nalogami, čeprav oba igrata vlogo. Cinizem, depresija in letargija, ki so značilni za izgorelost, se najpogosteje pojavijo, ko oseba nima nadzora nad tem, kako se delo opravlja na delovnem mestu ali doma, ali ko ga prosijo, da opravi naloge, ki so v nasprotju z njegovim občutkom zase.

 

 

Enako nujno je prizadevanje za dosego cilja, ki ni odmeven ali ko oseba nima podpore. Če oseba ne prilagodi obveznosti, ki ustrezajo njenemu “true calling”, ali si vsaj občasno oddahne, se lahko sooči z izgorelostjo – pa tudi z goro duševnih in telesnih zdravstvenih težav, ki jih pogosto spremljajo, vključno z glavoboli, utrujenostjo, problemi z zgago in drugimi gastroenterološkimi simptomi. Pogosta je tudi povečana možnost zlorabe alkohola, drog ali hrane.

 

 

Kako veš, če si izgorel?

 

Fizična in duševna izčrpanost, občutek strahu pred delom in pogosti občutki cinizma, jeze ali razdražljivosti so ključni znaki izgorelosti. Tisti, ki opravljajo poklice pomoči (kot so zdravniki, svetovalni delavci, psihologi), lahko opazijo upadanje sočutja do tistih, za katere skrbijo. Občutek, da svojega dela ne morete več učinkovito opravljati, je lahko tudi znak izgorelosti.

 

 

Kakšna je razlika med izgorelostjo in stresom?

 

Po definiciji je izgorelost dolgotrajno obdobje stresa, za katerega se zdi, kot da ga ni mogoče zmanjšati. Če je stres kratkotrajen ali vezan na določen cilj, najverjetneje ni škodljiv. Če je stres neskončen in ga spremljajo občutki praznine, apatije in brezupnosti, je to lahko znak izgorelosti.

 

 

Kako se soočiti z izgorelostjo?

 

Medtem ko so nekatera delovna okolja morda še posebej zahtevna – na primer medicinska stroka ali organi pregona –, lahko vsak, ki mu zmanjka »goriva«, sprejme ukrepe za lajšanje škodljivih učinkov izgorelosti in po potrebi ponovno ovrednoti svoje delovno življenje. Pomemben faktor predstavlja tudi priznanje samemu sebi, da imaš težavo, ki je v tem primeru izgorelost. Nič ni narobe, da si poiščeš pomoč – tu je ogromno možnosti, od psihologov, psihoterapij, psihiatrične pomoči, medicinske hipnoze do iskrenega pogovora z bližnjo osebo. Misli lahko postanejo lažje, če jih delimo z drugimi.

 

Preprečevanje izgorelosti, občutek za namen, vpliv na druge ali občutek, kot da nekdo dela svet boljši, so dragoceni. Pogosto lahko smiselnost prepreči negativne vidike službe. Drugi motivatorji vključujejo samostojnost in dober, težak izziv.

 

Delo ni edini vir kroničnega stresa, ki povzroča izgorelost. Starši, partnerji in nepoklicni skrbniki lahko prav tako doživijo neskončno izčrpanost, se počutijo preobremenjeni s svojimi odgovornostmi ali na skrivaj verjamejo, da jim ni uspelo pri svoji vlogi. Te oblike izgorelosti imenujemo izgorelost staršev, izgorelost v odnosih in izgorelost skrbnikov.

 

Izgorelost brez dela pa je manj znana kot tista, ki jo povzroča poklicni stres. Stereotipi in stigma – zlasti povezana s starševstvom – lahko povzročijo, da se tisti, ki trpijo zaradi izgorelosti, ki ni povezana z delom, počutijo, kot da so sami krivi za svoje izzive. Zaradi tega pogosto skrivajo svoje težave pred drugimi.

 

Toda izgorelost v kakršni koli obliki ima lahko hude posledice, če se ne zdravi. Odkrita razprava o njej – bodisi s partnerjem, družinskimi člani, prijatelji ali terapevtom – je pogosto prvi korak k odpravljanju simptomov, pridobivanju potrebne pomoči in izogibanju negativnim izidom.

 

 

Maša Gasar

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS