Izmenjava v času korone

Pričevanja študentk, ki so pandemijo preživele na tujem

 

 

Študijska izmenjava v tujini. Izbereš Francijo. Ali Češko. Ne, raje Poljsko! Kakor koli – veseliš se. Pripraviš si načrte, pripravljen si tudi na vse spontane izzive, zabave in dogodivščine. Veseliš se potovanj, spoznavanja novih prijateljev, drugačnega študijskega procesa. Potem pa … globalna pandemija nove, nepoznane bolezni. Ostaneš »ujet« v tuji državi, brez varnostne mreže, brez ideje, kdaj se lahko vrneš domov.

 

 

Zveni kot začetek ne ravno pravljične izkušnje. A točno to se je zgodilo Martini, Evi in Niki, s katerimi smo v Mednarodnem odboru Zveze ŠKIS pogovarjali o njihovi letošnji izkušnji. Če se tudi ti v letošnjem, precej negotovem letu odpravljaš na študijsko izmenjavo, te vabimo k branju. Morda izveš kaj zanimivega in se tako lažje pripraviš!

 

 


Najprej na hitro – bi na izmenjavo sploh šla, če bi vedela, da se bo zgodila pandemija? Kaj bi naredila drugače, če bi vnaprej vedela, kako bo potekalo leto, a bi že bila na tujem?

  • Ne, a če bi že bila na tujem, bi na izmenjavo bi vzela več knjig.
  • Ne, a če bi že bila na tujem, bi se vrnila v Slovenijo takoj marca.
  • Najbrž ne, a že razmišljam o naslednji izmenjavi.

 

 

 

Zgodbe naših sogovornic:

 

Dve od sogovornic, Martina in Nika, sta se izmenjave v tovrstni obliki udeležili prvič, medtem ko je Eva dva semestra študija že opravila na tujem, zato je to izkušnjo tudi lažje primerjala z »normalno« izmenjavo. Letošnjo izkušnjo izmenjave je ocenila kot okrnjeno, saj na Poljskem niso imeli priložnosti raziskovanja izven dosega svoje sobe – zdelo se ji je, da bi popolnoma enake stvari lahko počela tudi doma. Ni imela priložnosti spoznati novega študijskega okolja, navezati stikov s kolegi s fakultete ali odkrivati okolja, v katerem je živela. Težko se je tudi privadila na statičnost in izoliranost, predvsem pa je pogrešala dinamiko študentskega življenja – vse od predavanj in študija v knjižnici do druženja s kolegi. Kot čudno je navedla tudi dejstvo, da s fakulteto ni imela fizičnega stika, zato je včasih imela občutek, da sploh ni na izmenjavi. Na začetku epidemije izmenjave ni želela prekiniti, saj si ni predstavljala, da bo karantena trajala tako dolgo, kot je. Poljski ukrepi so se ji zdeli strožji od slovenskih, saj so ljudje nekaj časa morali maske nositi kadar koli so šli od doma, omejeno je bilo tudi zadrževanje na javnih površinah. Pozneje je zato razmišljala o predčasni vrnitvi, a je sedaj  zadovoljna, da je ostala v tujini. Čeprav je bila izmenjava okrnjena, je pridobila določena znanja, izkušnje in poznanstva, ki jih v Sloveniji ne bi mogla. Pri povratku se ni soočala z večjim stresom; vrnila se je brez problemov ali zastojev na meji, situacija v Sloveniji pa je tudi ni šokirala, saj je bilo na Poljskem precej podobno.

 

Kaj je Evi, študentki arheologije, najbolj ostalo v spominu? »Na začetku marca, pred razglasitvijo epidemije, je študentska organizacija v Wrocławu organizirala dogodek »Global village«, kjer bi študentje predstavili svoje države. Prinesli bi predmete, ki nas predstavljajo, npr. zastave, ali pa bi pripravili kakšno drugo aktivnost. Prosili so nas, ali lahko pripravimo/prinesemo tudi kakšno lokalno jed. Odločila sem se, da bom naredila slivove cmoke in ker sem želela, da jih čim več ljudi poskusi, sem jih naredila okoli 100. Na dan dogodka, par ur pred začetkom, pa so nam sporočili, da je zaradi varnostnih razlogov dogodek odpovedan, nad čimer smo bili sodelujoči, posebej tisti, ki smo kuhali, precej razočarani. Na koncu se nas je zbralo kar nekaj študentov, ki smo živeli v istem študentskem domu, in smo si sami pripravili »globalno vas«. Morda je bilo tako celo bolje – hrane je bilo sedaj dovolj za vse, tako da so lahko vsi poskusili, kar so želeli, prav tako pa smo se podružili v manjšem številu in se bolje spoznali.«

 

 

 

Niki se je zdela njena izkušnja na izmenjavi Erasmus nekaj posebnega ter zaradi tega ne misli, da je bila okrnjena. V času pred pandemijo se je povezala z drugimi študenti in veliko prepotovala ter se imela – »noro«. Ker je mnenja, da je vsak svoje sreče kovač, se je v času epidemije imela odlično in veliko naredila zase – tako na osebnostni kot tudi na akademski ravni. Študij ji ni predstavljal večjih težav, saj so se tako profesorji kot študenti prvič znašli v takšni situaciji in so bili zato potrpežljivi ter poskušali opraviti svoje delo najbolje možno. Pravi, da je bila celo nekako očarana nad delovanjem univerze, saj so jih ves čas obveščali glede sprememb in aktualnih novic. Še največji izziv sta ji predstavljala obseg dela v akademskem smislu ter samota v privatnem, saj je na izmenjavi res ne pričakuješ. Nad hitrim in učinkovitim preventivnim delovanjem na Češkem je bila pozitivno presenečena. Omejitve druženja so se ji zdele pravilne in logične, nikakor pa ni razumela ukrepa obveznega nošenja mask povsod, tudi v neokrnjeni naravi. Pri tem so jih policisti vztrajno preverjali. Sicer so bili ukrepi precej podobni slovenskim, le veljali so nekoliko dlje. O predčasnem povratku v Slovenijo ni razmišljala, je pa bila v stiku s slovensko ambasado. Ko se je konec junija vrnila, je bilo stanje že precej normalizirano, zato je vse meje prečkala brez problema. Priznava, da bi njena odločitev lahko bila nekoliko drugačna, če v Brnu ne bi spoznala nekoga, s katerim je do konca izmenjave preživela večino časa. Z njim je namreč odkrivala lepote Češke, kjer je bilo dovoljeno prehajanje občinskih mej, kar je posebej ustrezalo prav mednarodnim študentom. Na sploh pa je, ko so se ukrepi sprostili, vse druženje še toliko bolj cenila in ga na koncu izkoristila, kolikor se je le dalo.

 

Kateri dogodek je Niki, študentki medijskih in komunikacijskih študij, najbolj ostal v spominu? »Hm, težko je izpostaviti le enega. Mogoče ples, ki ga je organizirala univerza za študente na izmenjavi kakšen teden dni pred zaprtjem fakultet. Takrat na Češkem še ni bilo veliko primerov in virus še ni bil glavna tema naših pogovorov. Večina študentov se je tega dogodka udeležila. Vse je potekalo tako, kot je moralo in o dogodku smo še kar nekaj dni govorili. Nato pa od univerze vsi prejmemo elektronsko pošto, da sta dva udeleženca na plesu bila pozitivna na virus. Vsi so se ustrašili in nastala je panika. Zanimivo mi je bilo predvsem to, koliko ljudi je kar naenkrat trdilo, da so zboleli za virusom na plesu, a njihovo počutje je bilo več kot odlično in na koncu so seveda vsi bili zdravi.«

 

 

Martina ob začetku pandemije navkljub negotovi situaciji ni želela prekiniti izmenjave in se vrniti v Slovenijo, saj ni nihče pričakoval, da bodo univerze zaprte toliko časa. Zato se je odločila ostati v Franciji, upoštevati vladna priporočila in dokončati šolanje. Čez nekaj časa je to pravzaprav pomenilo, da se v Slovenijo ni mogla vrniti, a to ni ustavilo njenega pozitivnega duha. Čeprav ni uspela videti vseh mest, ki si jih je želela, ali se spoznati z ljudmi, ki bogatijo francosko kulturo, se je imela enkratno. Polovico izmenjave je namreč opravila povsem normalno – spoznavala je francosko pokrajino, se družila s francoskimi kolegi z univerze ter drugimi mednarodnimi študenti. Se pa je zato v drugem delu spopadala s karanteno, negotovostjo in strahom pred neznano boleznijo sama, brez opore družine, vendar jo je to utrdilo in naredilo samostojnejšo. Zaradi situacije je spoznala tudi, kako pomembno je ostati povezan in si nuditi čustveno oporo z bližnjimi.

 

Karantena v Franciji je bila izjemno stroga. Šolanje je v celoti potekalo na daljavo prek spleta, ljudje pa so bili omejeni tudi pri izhodih iz stanovanja. Potrebovali so namreč posebno potrdilo, s katerim so izjavili, da gredo k zdravniku, po nakup hrane ali drugih osnovnih potrebščin in podobno. Poleg tega je bilo dom dovoljeno zapustiti le peš, in sicer za največ 1 uro, oddaljiti pa so smeli le za kilometer. Največji izziv ji je sicer predstavljalo preživljanje časa s sostanovalci, saj se ni imela kam umakniti, nezmožnost preživljanja časa v naravi ter ogromno sedenja. Karanteno si bo zapomnila po prestavljanju s kavča na stol, a to ne pomeni, da se je med njo dolgočasila – ravno nasprotno! Imela je ogromno študijskega dela, za katerega je porabila več truda in koncentracije kot običajno, saj je pred računalnikom morala preživeti tudi med 10 do 12 ur dnevno. Zaradi tega je po vrnitvi domov, ki jo je bila zelo vesela, dejansko potrebovala počitnice.

 

Po čem pa si bo Martina, študentka ekonomije, najbolj zapomnila svojo izmenjavo? »Vsak Erasmus študent se je do zdaj lahko pohvalil z veliko potovanji in zabavami… jaz se lahko s preživljanjem karantene v drugi državi. Vsi name gledajo z občudovanjem, ker ni veliko študentov tega doživelo in vedo, da sigurno ni bilo lahko. In pa vrnitev domov. Nisem si mislila, da bom kdaj potrebna »reševanja« iz katere države. Vse, kar nam je bilo na dosegu roke vsak dan, se je čez noč spremenilo in onemogočilo. Domov sem se vrnila s pomočjo konzulata. Večno bom hvaležna veleposlanici, ki mi je sporočila, da se lahko izredno vrnem domov, direktno na Brnik.«

 

 

 

 


Za konec še – nekaj dobronamernih nasvetov za bodoče Erasmus študente:

  • Martina meni, da se na izmenjavo ne odpravljajte, dokler virus še kroži, saj je stanje enostavno preveč negotovo.
  • Eva svetuje čim več potovanj – kolikor je le možno in izvedljivo!
  • Nika pa vam pravi, da ne bodite odvisni od drugih; organizirajte si dni, kot vam ustreza! Pravi, da na izmenjavi nikoli nisi sam. Obkrožen si s čudovitimi ljudmi in novo Erasmus družino.

 

 

 

 

Mednarodni odbor Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKIS