JE ČAS, DA V SLOVENIJI POSODOBIMO IZOBRAŽEVALNI SISTEM?

Povsod po svetu reformirajo javno šolstvo in Slovenija ni izjema. Vsak na svoj način, v EU pa do neke mere tudi s skupnimi močmi, skušamo ugotoviti, kako izobraziti ljudi, da bodo zasedli prava mesta v vedno kompleksnejši ekonomiji 21. stoletja. To je težka naloga, ker žal ne vemo niti tega, kako bo ekonomija videti konec naslednjega tedna. Pandemija koronavirusa je bila dober pokazatelj nepredvidljivosti dogajanja na področju svetovnega gospodarstva. In ker se izzivov prihodnosti v glavnem lotevamo na podlagi zmotnih izhodišč, so naša prizadevanja enako smiselna kot iskanje kvadrature kroga.

 

Ko so naši starši hodili v gimnazijo in na fakulteto, je veljalo, da če si bil priden in trdno delal in dokončal študij, si dobil službo. Mladi danes v kaj takega ne verjamemo, in to z razlogom. Z univerzitetno izobrazbo imaš sicer večje možnosti, da boš dobil kolikor toliko spodobno službo, a garancija ne obstaja. In to je še posebej žalostno, če si se kje po poti iz povsem razumljivih razlogov odločil za kaj, kar te morda samo napol veseli, a je bolj »perspektivno«. Namesto filozofije si šel npr. študirat pravo, zdaj pa še s to izobrazbo nisi prepričan, da boš dobil službo.

 

Težava je, da je bil naš izobraževalni sistem koncipiran za popolnoma drugačno dobo. Vsi imamo seveda nekje v glavi podatek, da je v tem koncu Evrope obvezno šolstvo zakuhala avstrijska cesarica Marija Terezija. Razsvetljena vladarica, vsekakor, a tudi vladarica za časa razsvetljenstva. Šolski sistem, ki je bil takrat vzpostavljen, je bil osnovan na razsvetljenski intelektualni kulturi, kasneje pa so nanj v večji meri vplivale samo še spremembe industrijske revolucije. Pred Marijo Terezijo ni bilo sistema javnega izobraževanja. Če si imel denar, si se lahko izobrazil na domu ali pri jezuitih, a javnega šolstva, ki se ga plača z davki, ki je obvezno za vse in ki je (do določene točke) popolnoma brezplačno, ni bilo. 

 

Uvedbi brezplačnega javnega šolstva je nasprotovalo tudi določeno število »razsvetljenih« razsvetljencev. Brezplačno javno šolstvo se jim je zdelo potrata časa in denarja. Mislili so, da je nemogoče, da bi se vsi kmečki in proletarski otroci naučili brati in pisati. Seveda se je omenjenim skeptikom dokazalo nasprotno, idejo o obstoju povezave med družbenim razredom in sposobnostjo pa se je že takrat začelo zavračati. A po drugi strani se je v času razsvetljenstva v šolstvo razumljivo prikradel razsvetljenski model človeškega uma. Gre za intelektualni model, temelječ na akademski sposobnosti. To je model, ki deli ljudi na pametne in ne-pametne (beri: neumne) glede na njihov akademski uspeh.

 

 

 

Akademski uspeh pa se seveda meri s standardiziranimi oblikami preverjanja znanja. Testi morajo biti standardizirani, ker je pri tem modelu izobraževanja nujno, da so posamezniki primerljivi med seboj, slednje pa je spet posledica časa, v katerem se je javno šolstvo razvijalo – časa, ki je moral najti odgovor na neverjetno hitre družbene spremembe. Industrijska doba je izobraževalne sisteme po svetu stlačila v tovarniški kalup in jih preoblikovala po analogiji s proizvodnjo. Takšni so ostali do danes. Spomnimo se zvonca v gimnaziji, pa delitve prostorov na fizikalno učilnico, kemijsko učilnico, biološko učilnico. Kot da v kemiji ni fizike, v biologiji pa ne kemije! Po tovarniški logiki je to seveda smiselno, ker je mnogo bolj učinkovito, če izdeluješ vsak kos končnega produkta posebej. Spomnimo se tudi svojih sošolcev. Smo pri angleščini vsi v skupini enako dobro govorili in pisali? Seveda ne, ker je bila naš razred sestavljen z ozirom na arbitraren kriterij – leto rojstva (beri: datum proizvodnje). Posledica je bila seveda to, da je pet jezikovno nadarjenih ves čas dvigovalo roko, drugi pa so bili tiho in se počutili neumne. (Ampak saj so se tem pametnjakovičem potem maščevali pri matematiki.) Če je znanje resnično naš cilj, je trenutni izobraževalni model, ki zahteva standardizacijo in izravnavanje razlik, popolnoma neprimeren.

 

 

 

Poglejmo čisto konkretno, kaj lahko izobraževalni sistem naredi posamezniku. George Land in Beth Larman sta za NASO, kjer delajo najbistrejši umi na svetu, razvila visoko specializiran preizkus, s katerim bi učinkovito izmerili kreativni potencial znanstvenikov in inženirjev. Test, ki sta se ga domislila, temelji na procesu divergentnega mišljenja, tj. sposobnosti iskanja raznoterih interpretacij posamičnega problema in predlaganja različnih rešitev zanj. NASA je bila zelo zadovoljna s predlaganim testom, Land in Larman pa sta se kasneje odločila test uporabiti tudi izven NASE in še naprej raziskovati človeško ustvarjalnost. Ker je bil njun test zelo preprost, sta ga lahko uporabila za vse starosti ljudi. Primer vprašanja na testu je bil recimo, na koliko različnih načinov se lahko uporablja sponka za papir in kaj so ti načini. Večina ljudi najde na tako vprašanje 10 do 15 odgovorov, ljudje, ki so dobri pri razmišljanju izven okvirov, pa najdejo tudi do 200 odgovorov. (Do takega števila pridejo, ker se npr. vprašajo, če bi ta sponka lahko bila narejena iz lesa, dolga 300 metrov in znotraj votla. Z drugimi besedami: vprašajo se, ali mora sponka res biti takšna, kot jo poznamo.)

 

 

 

V knjigi Break Point & Beyond Land in Larman opišeta, kako sta dala svoj test 1600 ameriškim otrokom med 4. in 5. letom starosti. Rezultati so ju osupnili, ker je bil rezultat kar 98 % testiranih na stopnji genija. Odločila sta se, da bosta študijo podaljšala, in sta 5 let kasneje tem otrokom dala enak test. Rezultati so bili spet šokantni, a tokrat iz drugega razloga. Samo še 30 % teh istih otrok je imelo rezultat na stopnji genija. 5 let kasneje, isti test, isti otroci – samo še 12 % genijev. Mar ni to smešno? Do srednje šole se je kreativnost zatrlo pri kar 86 % testirancev. Land je kasneje podobno študijo izvedel z odraslimi, starejšimi od 25 let (povprečna starost sodelujočega je bila 31). Rezultat na stopnji genija jih je imelo manj kot 2 %! Podoben zaključek je nastal še pri stotinah ekvivalentnih študij. Vse te raziskave so pokazale, da smo rojeni s potencialom kreativnega genija, nato pa se indoktriniramo in vsi začnemo misliti po istih tirnicah.

 

 

 

Eden od razlogov za to je, da ima vsak izobraževalni sistem na svetu isto hierarhijo predmetov: na vrhu so matematika in jeziki, potem humanistika in družboslovje in na dnu umetnost. Hierarhija predmetov pa temelji na dveh idejah. Prva je, da so predmeti pomembni, če so neposredno uporabni – tako so nas v šoli morda odvračali od stvari, ki so nam bile všeč, z argumentom, da ne bomo nikoli dobili službe na tem področju. Druga pa je akademska sposobnost, ki je v našem pojmovanju postala sinonim za inteligenco. Univerze so cel izobraževalni sistem namreč zasnovale po svoji podobi. Celoten sistem javnega izobraževanja je pravzaprav raztegnjen proces vstopa na univerzo. In posledično mnogo talentiranih, briljantnih, kreativnih ljudi misli, da to niso, ker stvar, ki jim je šla dobro v šoli, ni bila cenjena ali pa je bila celo stigmatizirana.

 

 

 

Po podatkih UNESCA bo v naslednjih 30 letih po svetu diplomiralo več ljudi, kot jih je od začetka zgodovine. Po podatkih SURS-a je delež prebivalstva v starosti od 30 do 34 let, ki so uspešno zaključili višje- ali visokošolski program, 46,9 %. Nacionalni strateški cilj na področju visokošolskega sistema pa je celo, da številko za visoko šolstvo (višje šolstvo naenkrat ni več dovolj dobro?) do leta 2030 dvignemo na 50 %. Rezultat takšnih tendenc je seveda akademska inflacija. Naenkrat diplome niso več vredne nič. Mladi z diplomami se pogosto vračajo domov igrat videoigre, ker zdaj potrebuješ magisterij za delo, ki je prej zahtevalo diplomo, in doktorat za delo, ki zahteva nekoliko več sposobnosti. Ta proces lahko imenujemo akademska inflacija.

 

 

 

 

Akademski inflaciji se pri nas žal pridružuje še zmotno dojemanje šolstva kot sužnja trga dela. Da bi odvrnili še tiste, ki si upajo iti proti sistemu in vpisati nekaj, kar jim je všeč, namesto nečesa, kar je »uporabno«, si na pristojnem ministrstvu želijo objaviti podatke o zaposljivosti diplomantov posameznih študijskih smeri. Ti podatki že obstajajo, ampak niso javni. Končni smoter je seveda razpisati več študijskih mest za poklice, ki naj bi se jih potrebovalo, in manj mest za vse ostale poklice. Namesto da bi spreminjali ukoreninjeno prepričanje, kaj so primerni kandidati za določena delovna mesta, spreminjamo sistem, da bi še učinkoviteje proizvajal primarno tisti kader, ki je v naši državi v danem trenutku »potreben«. Toda vprašajmo se: je za delo v marketingu res primeren samo diplomant tržnega komuniciranja ali bi njegove delovne naloge lahko enako dobro opravljal tudi diplomant filozofije? 

 

 

 

Na kratko: nacionalni strateški cilj povečanja odzivnosti visokošolskega sistema glede na potrebe gospodarstva je zgrešen. Postaviti bi ga bilo treba na glavo in prisiliti gospodarstvo, da se prilagodi diplomantom. Ljudje nismo osnovna surovina, ki se jo preprosto pretvori v končni produkt – katerega koli pač država v danem trenutku rabi. Vsak je že rojen z določenimi danostmi in talenti, in te je treba gojiti, dokler njihov potencial ni do konca izpolnjen. Prilagaja naj se pa trg.

 

 

 

Pa če povemo še v obliki slogana: Želimo si trga dela, ki bo narejen po meri človeka, ne človeka, ki bo narejen po meri trga dela!

 

 

 

(prirejeno po govoru, ki ga je sir Ken Robinson imel leta 2010 na Royal Society of Arts)