Kaj je neformalno izobraževanje?

Verjetno smo že vsi slišali zanj. Žal je v Sloveniji še vedno manj cenjeno kot formalno izobraževanje, a je v resnici za življenje pomembno, saj nam pomaga navigirati skozi težave, s katerimi se v šolah nismo spopadali. Kako zgladiti spore na delovnem mestu? Kako voditi ekipo efektivno in krepiti motivacijo sebi in drugim? Kaj poleg znanja še potrebujem, da bom uspešen in hkrati našel del notranjega miru? Je to sploh mogoče?

 

 

Z neformalnim izobraževanjem krepite in višate raven svojih kompetenc: napredujete v svojih veščinah, pridobivate znanje in gradite odnos do dela.

 

 

Da bi lahko razumeli namen in vsebino neformalnega izobraževanja, moramo najprej spoznati in definirati vse načine, s katerimi se lahko učimo in izobražujemo. Vsak način izobraževanja ima svoje značilnosti, v nekaterih lastnostih pa so si podobni. Načini so naslednji:

 

  • Formalno izobraževanje je izobraževanje, za katerega skrbi institucija. To je javna, organizirana skupnost ljudi, ki je določena z zakonom ali normami. Formalno izobraževanje je ustaljeno, kar pomeni, da poteka po točno določenih delovnih praksah, ki so preizkušene. Urnik je vnaprej določen in se spreminja le v redkih okoliščinah (npr. bolezen predavatelja/učitelja). Poteka v za to pripravljenem prostoru, torej v učilnicah, predavalnicah, športnih dvoranah itn., v katerih lahko poučujejo le osebe, ki imajo za to opravljeno šolo in pridobljen certifikat, potrjen s strani države (maturitetna in druga spričevala, diploma, magisterij, doktorat). Komunikacija največkrat poteka enosmerno (učitelj uči učenca). Učni cilji so vnaprej določeni, kar pomeni, da program z vsebinami vodi do točno določenega rezultata – do zmožnosti opravljanja svojega poklica. Primeri formalnega izobraževanja so osnovna šola, srednje šole, fakultete in višje šole.

 

 

  • Neformalno izobraževanje je oblika izobraževanja, pri kateri je večji poudarek na medsebojnem izmenjevanju znanja, praks, veščin ter odnosov do določene teme. Temelj neformalnega izobraževanja so odnosi med ljudmi v skupinah, komunikacija pa poteka dvosmerno, saj smo soustvarjalci učnega procesa – učimo se drug od drugega. Med izobraževanjem se vaje in izobraževalne metode prilagajajo skupinam, saj je dinamika znotraj skupine enako pomembna kot sam proces učenja. Za to obliko poučevanja fascilitator (izvajalec aktivnosti) ali trener ne potrebujeta posebnega certifikata; zadostuje, da se na obravnavano temo spoznata in imata izkušnje z delom s skupinami, z usmerjanjem, podajanjem snovi ter spodbujanjem udeležencev, da dosegajo skupne cilje. Primeri neformalnih skupin so razna športna ali rekreacijska društva, ki nudijo učenje določenega športa, interesne skupine, mladinska izmenjava, usposabljanja, itd. – torej vse, kar ne organizirajo institucije. Posveča se tudi tematikam, ki so v šolskem kurikulumu izpuščene oziroma se jih dotaknemo zgolj bežno, pa so prav tako pomembne, da aktivno opravljamo svojo vlogo v družbi. Prednost daje funkcionalnosti, praksi, komunikaciji in eksperimentalnim metodam učenja, kot so npr. igre vlog, debatiranje, improvizacija, vizualizacija, igrifikacija –učenje skozi igre, meditacija, strateško načrtovanje, neverbalna in nenasilna komunikacija … Neformalno izobraževanje se lahko izvaja kjerkoli, tudi v naravi, kar lahko pripomore k boljšemu počutju in umirjenosti ter tako postane orodje izobraževanja. Učni cilji so do neke mere določeni, vendar ni nujno, da jih dosežemo, prav tako pa lahko cilje zamenjamo ali nadomestimo s primernejšimi. V neformalnem izobraževanju je ključnega pomena povratna informacija – t. i.   Ker izvajalci nimajo certifikatov, potrjenih s strani države, kakovost omogočamo z evalvacijo. Vsaka vaja, učna ura, delavnica ali predavanje mora biti evalvirano, ocenjeno in potem glede na oceno nadaljnje izboljšano in vsaki skupini posebej prilagojeno. Upoštevati je treba tudi število udeležencev, starost, nivo znanja in izkušnje. Žal se tega ne držijo vse skupine, društva in organizacije. Pomembnejše teme neformalnega izobraževanja so aktivno državljanstvo – torej gradnja in vzdrževanje skupnosti, izpolnjevanje državljanskih dolžnosti, okoljevarstvo, večja zaposljivost mladih z dvigom ključnih kompetenc in prenos znanja na naslednje generacije.

 

 

  • Priložnostno učenje pa obsega vse, kar se naučimo skozi različne življenjske situacije, ki se dogajajo spontano. Okoliščine učenja niso vnaprej določene, temveč se učenje dogaja ves čas, povsod. Učimo se od družine, prijateljev, sošolcev in sodelavcev, znancev in neznancev – učimo se od življenja samega. Velikokrat se učimo tudi skozi neprijetne situacije, razočaranja in izgube, ki bi se jim najraje izognili, pa nas kljub temu vodijo do spoznanj. Učimo se vedenjskih vzorcev, vrednot, reakcij in navad. Lahko se tega zavedamo, lahko pa tudi ne.

 

 

Kot lahko vidimo, so si vse tri oblike izobraževanja in učenja v marsičem podobne, nimajo pa točno določenih meja in so vse tri enako življenjsko pomembne.  Z neformalnim izobraževanjem pridobimo številna znanja, ki nam lahko pridejo prav pri kariernem in pa tudi osebnostnem razvoju v vsakdanjem življenju. Brez drugih ljudi vendarle ne gre in uspešna komunikacija, samozavest in podobne veščine so temelj za razvijanje in krepitev odnosov tako na delovnem mestu kot doma.

 

 

Če pa si želiš usmerjeno nadgrajevati svoje kompetence v mednarodnem okolju s sovrstniki, lahko poskusiš z mladinsko izmenjavo, usposabljanjem za mladinskega delavca ali trenerja v mladinskem delu ali evropsko solidarnostno enoto – mednarodno prostovoljstvo, ki ga ponuja program Erasmus+:Mladi v akciji in zavod Voluntariatu, lahko pa poiščeš nekaj čisto drugega. Možnosti je neskončno, potrebna je le želja in pozitiven odnos do novih pustolovščin in prigod!

 

 

Za več informacij se lahko obrneš tudi na stran naše nacionalne agencije za mobilnost: Movit – zavod za razvoj mobilnosti mladih.

 

 

 

Mednarodni odbor Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKIS