Mednarodni dan boja proti nasilju nad ženskami

25. november

 

Nasilje nad ženskami je eno najbolj razširjenih in škodljivih kršitev človekovih pravic. Zaradi strahu, sramu, stigme in ponižanja ostaja večinoma neprijavljeno. Statistika kaže, da je 1 od 3 žensk žrtev nasilja s strani partnerja/moža; če preračunamo, je to 800 milijonov prebivalk sveta. Manj kot 40 % žrtev poišče pomoč, le 10 % pa obvesti policijo. Do 38 % umorjenih žensk je bilo žrtev umora s strani intimnega partnerja. Vsako uro moški ubijejo 6 žensk. To je le nekaj dejstev, vezanih na problematiko moškega nasilja.

 

 

 

Definicija nasilja nad ženskami

 

Združeni narodi so leta 1993 nasilje nad ženskami opredelili kot »vsako dejanje nasilja, ki temelji na spolu in ima za posledico ali je verjetno, da bo imelo za posledico, fizično, spolno ali psihično škodo ali trpljenje žensk. Vključene so tudi grožnje s takšnimi dejanji, odvzem ali samovoljna omejitev prostosti, ne glede na to, ali se to dogaja v zasebnem ali javnem prostoru.« Nasilje nad ženskami je odraz zgodovinsko neenakih razmerij moči, kar je privedlo do nadvlade nad ženskami in diskriminacije žensk s strani moških in ovir pri napredku žensk. Tako je nasilje nad ženskami eden od ključnih družbenih mehanizmov, s katerim so ženske prisiljene v podrejeni položaj v primerjavi z moškimi. Po zapisanem je tako lahko uvideti, da je odprava neenakosti med položajem spolov v družbi bistven korak pri preprečevanju nasilja.

 

 

 

Vedno in povsod prisotno

 

Nasilje nad ženskami se dogaja v vseh družbenih slojih. Nasilje ni povezano z uživanjem alkohola ali drog, revščino, stopnjo izobrazbe, nacionalnostjo in drugimi osebnimi okoliščinami, izjema je spol, saj je večina povzročiteljev moškega spola. Zloraba drog ali alkohola je lahko dejavnik tveganja, nikakor pa ni vzrok, saj mnogi povzročitelji nasilje povzročajo v treznem stanju. Dejstvo je, da so nasilneži, ljudje, ki izberejo nasilje za dopusten način doseganja ciljev.

 

 

 

Vrste nasilja

 

Fizično nasilje se lahko dokaže, saj so posledice vidne. Pogosto se stopnjuje od klofute, odrivanja vse do pretepa in celo smrti. Najpogostejše oblike so klofuta, lasanje, brcanje, zaklepanje, butanje z glavo ob zid, davljenje … Spolno nasilje je spekter spolnih vedenj, vključno s poskusom, da bi od nekoga dosegel spolni odnos, do spolnega nadlegovanja, golota odraslega pred otrokom, pripombe o telesu, razkazovanje genitalij, otipavanje, posilstvo, prisiljen splav … Psihično nasilje so dejanja, pri katerih oseba zlorabi svojo moč brez uporabe fizične sile, z uporabo besed ali vedenj, ki drugo osebo ponižajo, razvrednotijo, prestrašijo ali ji še kako drugače škodujejo. Primeri psihičnega nasilja so žaljenje, neprestano kritiziranje, grožnje, zasmehovanje, preprečevanje stikov z bližnjimi, širjenje lažnih govoric … Ekonomsko nasilje so vse oblike nadvladovanja, nadzorovanja, izkoriščanja oziroma poniževanja žrtve s pomočjo sredstev za preživetje ali z odrekanjem pravic, povezanih z zaslužkom. Primeri so omejevanje pravice do zaposlitve, preprečevanje, da oseba razpolaga s svojim ali skupnim denarjem, siljenje osebe v finančno odvisnost, prisiljevanje v sklepanje pogodb ali jemanje posojil …

 

 

 

Kriv je nasilnež

 

Dolgo se je nasilje nad ženskami poimenovalo kot »ženski problem«. Ob tem so se moški le obrnili in se s tem niso obremenjevali, saj je naloga žensk, da se ukvarjajo s »svojimi« problemi. Zato je pomembno, da nasilje nad ženskami začnemo dojemati kot moški problem. Prej so bili moški v precejšnjem delu izvzeti iz pogovorov o nasilju nad ženskami, saj smo to problematiko preusmerili na ženske. Uporaba jezika, besed v pogovoru o nasilju nad ženskami, je držala problem stran od moških. Takrat, ko je večina (v našem primeru so to moški) malokrat izzvana, da razmišlja o svoji dominanci, je pomanjkanje refleksije in nezmožnost raziskovanja tisto, kar vzdržuje moč in privilegije glavnine. Obtoževanje žrtve in izpad moškega subjekta je zelo pogost, nezavedni kognitivni proces, ki se dogaja avtomatsko v naših možganih. Poteka nekako takole:

  1. Jan je pretepel Špelo.
  2. Špela je bila pretepena od Jana.
  3. Špela je bila pretepena.
  4. Špela je pretepena ženska.

 

Ta proces fokus preusmeri iz akterja dejanja in njegove odločitve o izbiri nasilja na žrtev in njeno pasivnost v odzivu na dejanje. Akter postane nepomemben in v ospredju je žrtev in kaj se ji je zgodilo, ne kdo ji je to povzročil.

 

 

Problem medijev je, da ne povejo resnice. V ospredje postavijo žrtev in ne napadalca ter njegove odločitve. Posledica tega je, da se žrtev počuti krivo. Po dogodku se žrtve pogosto sprašuje o tem, kaj so imele oblečeno, kaj so delale, kot da bi ji želeli sporočiti, da posiljevalec ni imel izbire, da je ne bi posilil, napadel … Žrtve se zato ne bojijo le napadalca, ampak tudi skupnosti, ki jih obsodi nespodobnega vedenja. Krivda, ki jo žrtev nasilja občuti po »spodleteli samoobrambi« (samoobramba v smislu zaprtega načina oblačenja, nepitja alkohola, izogibanja hoje po temi idr.) je razlog, da ženske nasilja pogosto ne prijavijo. Prav ta tišina ob pojavu nasilja, ki obdaja družbo, pa ponuja veliko prostora za še več takšnega početja.

 

 

 

Pandemija nasilja nad ženskami

 

Veliko nasilja je povzročenega s strani moških, ki so prej žensko ljubili. Zato bi se morali vprašati, kaj se dogaja z moškimi? Če se bomo stalno vrteli okrog vprašanj o ženskah, kaj ženske delajo narobe, kako so oblečene in podobno, ne bomo in nismo prišli nikamor, saj se mora vprašanje dotikati moških, verskih prepričanj, športne in pornografske kulture, družinske strukture, ekonomije in kako se to vse prepleta.

 

 

 

Kaj moramo narediti?

 

  1. Ničelna toleranca do nasilja -> vse oblike in vrste nasilja dosledno ustavljamo, na njih opozarjamo in jih preprečujemo.
  2. Osebna odločitev in učenje nenasilnih oblik komunikacije -> Oseba potrebuje bolj konstruktivne veščine za stik z okolico ter priložnost, da kritično pretrese svoja prepričanja in začne spreminjati tista, ki ji dovoljujejo, omogočajo in opravičujejo uporabo nasilja. Vsak se lahko odloči, da bo prenehal z uporabo nasilja.

 

 

Moški imajo veliko in pomembno vlogo pri reševanju problema. Moški morajo reči tisto, kar ženske ne smejo, saj so slišani za nekaj, kar ženske ne bi bile. Na svetu živimo skupaj, zato boja proti nasilju nad ženskami ne smemo gledati kot boj spolov, ampak se moramo proti temu boriti skupaj. Prav tako ima veliko moških globoko ljubezen in spoštovanje do sester, žen, hčerk, prijateljic, zato je pomembno, da spregovorite proti nasilju nad ženskami. Isti sistem, ki spodbuja nasilje moških nad ženskami, spodbuja tudi nasilje moških nad moškimi, dečki, deklicami. Večina moških žrtev je žrtev nasilja s strani moških. Tukaj je skupna točka spolov, saj sta oba spola žrtve nasilja s strani moških.

 

 

Zato se moramo naučiti, kaj reči, ko nekdo žali, se šali o ženskah. Namesto, da ga ignoriramo ali pa se mu smejimo, lahko poskusimo s stavki:

  • »Ne cenim takšnega govora.«
  • »Ej, to ni smešno. To je lahko moja sestra, punca …«.

 

 

 

Naredimo žaljivo vedenje nesprejemljivo

 

Ne le, ker je nelegalno, temveč ker je napačno. Ko bomo znižali status žaljivega in napadalnega moškega, ki žali ali napada ženske ali druge moške, bomo priča drastičnemu padcu nasilja s strani moških. Za konec se želim navezati na stavek Martin Luther Kinga:

 

 

“In the end, we will remember not the words of our enemies, but the silence of our friends”.

 

 

Tišino moramo prekiniti in pri tem nam morajo pomagati moški, ki imajo moč v rokah, voditelji, ki bodo prioritizirali reševanje problema nasilja, ki ga izvajajo moški. Nasilje nad ženskami je v večini primerov napaka moških voditeljev, ki problemu ne pripisujejo pomembnosti. Združiti moramo moči za odpravo nasilja, ki se izvaja s strani moških, tako, da spremenimo stereotipna prepričanja o spolih (moški vodje, ženske vodene), ki temeljijo na neravnovesju moči in vodijo v nasilje.

 

 

 

 

 

Nika Hrovat

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS