Stiske študentov zdravstvene nege

S pojavom koronavirusa se je spremenilo življenje vseh ljudi na svetu. V veliki stiski so se v tem času znašli tudi študenti Zdravstvene fakultete UL, ki v teh časih opravljajo praktično usposabljanje na različnih oddelkih UKC Ljubljana. Pandemija COVID-19 je prizadela življenje večine ljudi, vendar postaja vse bolj očitno, da je življenje mladih še posebej prizadeto.

S kakšnimi stiskami se študenti Zdravstvene fakultete trenutno soočajo?

 

 

USTAVITEV JAVNEGA POTNIŠKEGA PROMETA IN TEŽAVE S PREVOZOM

 

S 16. novembrom je vlada sprejela odlok o začasni prepovedi, omejitvah in načinu izvajanja prevoza potnikov, ki je popolnoma zaustavil javni potniški promet. Študentom, ki morajo nekako priti na prakso, tako preostane zgolj pešačenje (če živijo dovolj blizu), uporaba taksi služb ali lastnega prevoznega sredstva. Tu se več kot očitno kaže samoumevno predpostavljanje finančne zmožnosti plačila prevoza s taksijem, plačila parkirnine in goriva ter možnosti uporabe lastnega prevoznega sredstva. Finančna stiska študentov je, obratno, prav v tem obdobju eskalirala: zaradi upada študentskega dela večina nima možnosti dodatnega zaslužka, državne štipendije pa komaj (ali sploh ne) zadostujejo osnovnim potrebam.

 

 

Eden izmed študentov opisuje svojo situacijo takole: “Zaradi ustavitve javnega prevoza se vozim v Ljubljano in skupaj porabim 72 km v obe smeri. Ker je ukinjeno študentsko delo, tudi nimam možnosti zaslužka in je težko, saj za bencin dajem iz lastnega žepa. Ravno tako praktično usposabljanje ni plačano, niti toliko, da bi si lahko krili stroške prevoza.”

 

 

Druga študentka pa opisuje: “Živim v študentskem domu, ki je blizu kliničnega centra, zato mi prevoz do tja ne predstavlja problema, ker lahko hodim peš. Edini problem nastane ob vikendih, ko bi rada šla domov v svoj kraj, pa zaradi zaustavitve javnega prometa ne morem.” Kar pa pomeni, da morajo študenti s takšno situacijo v času trajanja praktičnega usposabljanja – tudi več kot mesec! – ostajati v Ljubljani in ne morejo domov.

 

 

Kako naj torej študenti, ki si takšnih stroškov ne morejo privoščiti in ne morejo priti v Ljubljano, sploh opravljajo praktično usposabljanje, ki je nujno za njihovo izobrazbo?

 

 

BIVANJSKA PROBLEMATIKA

 

Med epidemijo so se številne bivanjske anomalije še dodatno razgalile, saj so mnogi mladi izgubili službo in si stanarin sedaj ne zmorejo več plačevati. Mnogim študentom je preostalo le to, da se vrnejo domov. Vlada Republike Slovenije je poleg tega 23. oktobra 2020 sprejela »Odlok o začasni prepovedi zbiranja ljudi v zavodih s področja vzgoje in izobraževanja ter univerzah in samostojnih visokošolskih zavodih«, s čimer so svoja vrata zaprli tudi vsi študentski domovi, kar pomeni, da so jih morali zapustiti vsi stanovalci razen nekaterih izjem. Prav tako so nehali z vseljevanjem novih študentov. Na spletni strani Študentskega doma Ljubljana je bila 1. decembra 2020 objavljena prednostna lista, na katero se je uvrstilo 1.864 študentov in študentk, ki še vedno čakajo na vselitev v študentski dom.

 

 

Ena izmed študentk svojo situacijo opisuje takole: “Prvo prakso sem začela opravljati 26. oktobra. Da s prakso sploh začnemo takrat, pa smo izvedeli šele 21. oktobra. Ker še nisem dobila študentske sobe in ker so malo za tem ukinili sprejemanje študentov v študentske domove, mi je tako rekoč ostala le ena možnost – bivanje pri starejši sestri in njenemu fantu v njunem stanovanju v Ljubljani. Medtem ko so ostalim zdravstvenim fakultetam ukinili prakso zaradi vsakodnevnega povečanega števila okuženih bolnikov, smo tudi študentje ZF UL pričakovali podobno situacijo (ali pa vsaj kakšno prilagoditev). Vsak dan smo spremljali elektronska sporočila, v katerih pa ni bilo nobene besede o tem. Tako smo 2 tedna normalno opravljali prakso. 

 

 

Kmalu pa se je začela bližati naslednja praksa, ki poteka od 23. novembra dalje. Tu pa je nastala večja težava – ukinitev javnega prevoza. Ta ukrep je številnim ostalim študentom onemogočil opravljanje prakse, saj tudi nekateri ostali študentje še niso dobili študentske sobe ali pa so se prej vozili iz ostalih bližnjih regij z avtobusom ali vlakom. Zaradi tega me vsakodnevno na in s prakse vozi sestrin fant, saj sama nimam izpita za avto. Jaz imam res srečo, vendar te opcije nimajo vsi. Imamo sošolko iz Prekmurja, ki prav tako čaka na študentski dom in trenutno ne opravlja prakse, saj nima omogočenega prevoza ali kakršnekoli naselitve. To zanjo pomeni, da bo morala opravljati prakso v poletnih mesecih poleg ostalih obveznosti v tistem času.

 

 

FINANČNA STISKA

 

Vse prej omenjene težave se povezujejo s finančnimi stiskami, s katerimi se soočajo študenti. Mednarodna raziskava Evroštudent je mdr. pokazala, da študentska leta niso zares brezskrbna. Glede na rezultate v Sloveniji kar 38 % študentov močno občuti finančne težave, kar je za 12 % več kot v mednarodnem povprečju. Izjemno je zaskrbljujoče, da si morajo študenti za omogočitev dostojnega izobraževanja in opravljanja praktičnega usposabljanja tako rekoč trgati od ust; ob opravljanju prakse zaradi povečane obremenitve večina ne zmore opravljati še študentskega dela kot socialnega korektiva, ki pa se je med epidemijo že tako skrčilo na minimum.

 

 

Absolutno nedopustno je, da ob uvedbi 56. člen ZZUOOP z vpeljavo dodatka za neposredno delo s pacienti, obolelimi za COVID-19, do dodatka niso upravičeni dijaki in študenti, ki opravljajo prakso v okviru svojega študijskega programa in so ravno tako dnevno v stiku z obolelimi. Zato tudi na Zvezi ŠKIS podpiramo, da se tudi študentom, ki opravljajo praktično usposabljanje v zdravstvu v okviru študijskega programa in to delo opravljajo brezplačno ali pa so zanj plačani prek študentskega dela, nameni dodatek.

 

 

Eden izmed študentov svojo stisko opisuje tako: “Trenutno se vozim vsak dan v Ljubljano z avtomobilom. To, da se vsak dan pripeljem v Ljubljano, pride slabih 200 € na mesec, kar je več kot dvakratna vsota moje štipendije. Fakulteta pravi, da lahko klinično usposabljanje opravljamo poleti, a jim ne zaupam. Ponovno bo  tako kot lani – delo si bomo morali najti prek študentskega servisa, ker se fakulteta ne bo ukvarjala s pogodbami, poletje pa ima le 2 dobra meseca, vsega ne gre opraviti takrat. Vemo pa tudi, da prek študentskega servisa ne bomo pridobili nikakršnega znanja, ker ne bomo opravljali del diplomiranih medicinskih sester. Najhuje pa je, da trenutno večina študentov “zapolnjuje luknje kadra” in na sami praksi nič ne “odnesejo”, ker opravljajo pretežno bolničarska dela in se srečajo z diplomirano medicinsko sestro le za 10–15 minut na dan; seveda je to zelo odvisno od oddelka, saj na nekaterih oddelkih res poskrbijo, da pridobimo ustrezno znanje. Se pravi, trgamo sebi od ust, da opravljamo bolničarska dela brez plačila. Definitivno je potrebno simbolično plačilo prakse in povrnitev stroškov prevoza v celoti.”

 

 

STRAH PRED OKUŽBO IN OGROŽENI DRUŽINSKI ČLANI (ASTMATIKI, STAREJŠI, ONKOLOŠKI BOLNIKI)

 

Epidemija koronavirusa prinaša tudi veliko negotovosti glede prihodnosti, kar pa lahko vodi v različne odzive na stiske. Duševno zdravje mladih je v tem času zelo ogroženo, saj so občutki strahu, tesnobe in nezadovoljstva povečani. Študenti, ki trenutno opravljajo praktično usposabljanje in pomagajo zaposlenim v boju s koronavirusom, se s takšnimi strahovi dnevno soočajo. Mnogi imajo doma ogrožene družinske člane, zato jih vsakodnevno spremlja strah, da bi prišli domov, koga okužili in bili »krivi« za bolezen (ali celo smrt) bližnjega. “Potem je tukaj tudi strah, da bi se okužila in ne bi kazala nobenih znakov ter bi okužbo prinesla domov, kar pa bi bilo zaskrbljujoče, saj moj oče in moji dve babici spadajo v rizično skupino. Vsa situacija je naporna predvsem z mentalnega vidika.”

 

 

POMANJKANJE ZAŠČITNIH SREDSTEV (IN KADRA) TER NEZMOŽNOST PRIDOBIVANJA USTREZNEGA ZNANJA

 

Vemo, da je naše zdravstvo zelo podhranjeno. Zdravstveni delavci so nenehno v stresu in skrbeh, ker primanjkuje tako kadra kot zaščitnih sredstev, kar pa sta temelja, za katera bi morala že a priori poskrbeti država. Zdravstveni delavci so premalo plačani za delo, ki ga morajo opravljati, a kot najbolj rizično se trenutno kaže pomanjkanja kadra. V tej situaciji kadrovske luknje krpajo študenti, a so s tem žal prikrajšani za znanja, ki naj bi jih na praksi v resnici pridobili. V veliki meri namreč opravljajo bolničarska dela in ne del, ki naj bi se jih priučili glede na program tekočega študijskega leta. “Problem je, ker ni trol, in me je tudi strah pred okužbo, a klinično usposabljanje moram še vedno opraviti. Dobimo zelo malo mask, FFP-mask primanjkuje, okužbe pa zelo naraščajo na našem oddelku. Kadrovska stiska je ogromna, kar pomeni, da večino časa nisem z mentorjem, čeprav se ponujam za delo, a me vseeno dajo v nego.”

 

 

Kako bodo študenti sploh znali opravljati specifične naloge, ko se bodo po končanem študiju zaposlili?

 

 

PRAKTIČNEGA USPOSABLJANJA SPLOH NE MOREJO UPRAVLJATI ZARADI RAZLIČNIH RAZLOGOV

 

Veliko študentov pa praktičnega usposabljanja sploh ne more opravljati, saj si ga zaradi različnih razlogov ne morejo privoščiti: nimajo lastnega prevoza ali urejene bivanjske situacije v Ljubljani, nimajo finančnega zaledja ipd. Ena izmed študentk svojo situacijo opisuje takole: “Na urniku sicer imam razpisano klinično usposabljanje, vendar se ga zaradi ukinitve javnega potniškega prometa ne morem udeležiti. Kljub temu, da imam avto, se vsakodnevno ne morem voziti v 50 km oddaljeno Ljubljano na klinično usposabljanje, kjer delamo brezplačno in za to vožnjo bi porabljala svoje prihranke. Zdi se mi nedopustno in diskriminatorno, da fakulteta ne pomisli na nas študente vozače, ki bi se morali na brezplačno opravljanje kliničnega usposabljanja voziti v Ljubljano na svoje stroške. Sama se namreč ne bojim okužbe, ker že 1 mesec delam na COVID oddelku v bolnišnici v bližini doma in bi z veseljem opravljala usposabljanje tudi v Ljubljani, če le ne bi ”šla v minus” s stroški, ki bi pri tem nastali. Menim, da bi nam tako fakulteta kot klinična baza lahko šli na roke in povrnili vsaj stroške prevoza, tako bi se marsikateri študentje, ki smo ostali doma, odpravili na usposabljanje in tako tudi pomagali obremenjenim zdravstvenim delavcem v UKC Ljubljana.

 

 

ZAKLJUČEK

 

Študenti Zdravstvene fakultete UL izpostavljajo, da si želijo pridobivati novo znanje in pomagati zdravstvenim delavcem v času epidemije, vendar pa si želijo, da bi se jih pri tem vsaj malo upoštevalo. Izpostavljajo kar nekaj možnih rešitev, ki bi jih v tej situaciji vsaj malo razbremenile in jim pomagale. Praktično usposabljanje bi lahko opravljali v kraju, iz katerega prihajajo, kar bi močno znižalo stroške prevoza, hkrati pa bi lahko bivali doma in ne v Ljubljani. Prav tako si želijo morebitne povrnitve potnih stroškov, plačila malice ali vsaj simboličnega plačila, s katerim bi lahko vsaj delno poplačali stroške, ki jih imajo z opravljanjem tega praktičnega usposabljanja. Prav tako pa si želijo pridobiti znanje, ki naj bi ga v letošnjem študijskem letu pridobili. Večkrat izpostavljajo: “Prosimo, da bi bila naša mnenja, naše prošnje slišane in da se bomo borili za pravično in pravilno izobrazbo bodočih zdravstvenih delavcev.” In to je najmanj, kar si lahko želijo!

 

 

Na Zvezi ŠKIS podpiramo, da imajo študenti možnost opravljanja praktičnega usposabljanja tudi med epidemijo koronavirusa in s tem možnost, da pomagajo ostalim zdravstvenim delavcem. A vendar zagovarjamo, da bi morala država v tem primeru za te študente in njihove potrebe ustrezno poskrbeti. Tudi sami študenti izpostavljajo, da bi ravno država morala pristopiti k težavi pomanjkanja zdravstvenega kadra, ker so ravno mladi študenti rešitev. Sedaj pa se ponovno dogaja, da varčujemo na tistih ljudeh in stvareh, ki jih nujno potrebujemo. Ponovno smo priča, da v kritičnih trenutkih država vedno pozabi na mlade. To pa je nedopustno!

 

 

 

 

 

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS