Postranski zaslužki visokega šolstva

V preteklih dneh se je javnost lahko zopet seznanila s podatki o visokih dodatnih zaslužkih fakultetnih profesorjev na Univerzi v Ljubljani (UL). 200 od skupno 6000 zaposlenih je v obdobjih med leti 2016–2018 zaslužilo skupno 11,8 milijona evrov z naslova avtorskih honorarjev, podjemnih pogodb, nagrad in drugih dodatkov. Prvih 15 na lestvici je prejelo izplačila v višini več kot 100.000 evrov. Mednje spadajo profesorji na medicinski, elektrotehnični, strojni, gradbeni in upravni fakulteti.

 

 

Dodatki so se vsem izplačevali iz naslova tržne dejavnosti, za delovno uspešnost, zaradi povečanega obsega dela, mentorstva in podobno. Tem zneskom pa ni prištet promet preko raznih s. p.-jev, zavodov in inštitutov, saj ti niso proračunski porabniki in jim zato teh podatkov ni potrebno razkriti. Prav profesorji s s. p.-ji in profesorji, ki delujejo v okviru inštitutov in zavodov so najbolj problematični. Ogromno jih preko »obvoda«, mimo fakultete opravlja razna svetovanja, piše študije in v večini za to dobi javni denar. Kot že rečeno pa ti zaslužki ostajajo neznanka.

 

 

Največ izplačil je prav iz naslova tržne dejavnosti. Naj najprej poudarimo, da le-ta fakultetam ni prepovedana. Tržno dejavnost fakultet članic UL urejajo Statut univerze, Zakon o visokem šolstvu in Odlok o preoblikovanju Univerze v Ljubljani. Fakultete lahko po Statutu UL poleg svoje redne dejavnosti opravljajo v okviru javne službe tudi »drugo izobraževalno, raziskovalno, umetniško, razvojno, strokovno in svetovalno dejavnost oziroma druge s tem povezane dejavnosti (tržna dejavnost)«.
Vprašanje, ki se zastavlja, je, ali je v vseh primerih sploh mogoče govoriti o tržni dejavnosti ali gre dejansko za monopol. Kot primer lahko vzamemo Medicinsko fakulteto (MF), ki več kot 90 odstotkov posla opravi z javnim Univerzitetnim kliničnim centrom. Ista fakulteta že leta izplačuje milijonske zneske za delovno uspešnost. Od celotnega zneska nagrad vseh članic, tj. 2,5 milijona evrov, so si na MF izplačali kar 70 odstotkov tega zneska ali 1,75 milijona evrov.

 

 

Povezovanje z gospodarstvom je seveda dobrodošlo in v javnem interesu. Temu ne nasprotuje nihče, dokler je sodelovanje zakonito, transparentno in pravično za vse. Zagotovo pa ni v javnem interesu sodelovanje s podjetji, kjer je edini oziroma primarni cilj zaslužek profesorjev. V slednjem primeru gre za sistemski problem, ki bi ga bilo potrebno reševati zlasti s povečanjem nadzora Univerzitetne službe za notranjo revizijo. Potrebno bi bilo razmisliti tudi o oblikovanju enotnih in jasnih pravil glede dodatnega dela in dodatnih zaslužkov. Doslej namreč nekih konkretnih meril o tem, kolikšen delež na trgu pridobljenega prihodka zadrži fakulteta in kolikšen delež prejme izvajalec v obliki honorarja, ni bilo.

 

 

Odbor za visoko šolstvo Zveze ŠKIS

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKIS