Prevelika zaščitenost rednih profesorjev – razlog za nižanje kakovosti študija

Kakovost študijskega procesa je že dalj časa pod velikim vprašajem. So profesorji in drugi strokovni delavci na fakultetah po Sloveniji res še vedno tako zavzeti, da bi prenašali vse znanje, ki ga premorejo, na svoje študente? Ali so sploh kdaj bili tako zavzeti? Velik problem predstavlja dejstvo, da profesorji nimajo nadzora nad kvaliteto in obliko svojih predavanj, kar posledično velikokrat privede do slabega in nekvalitetnega podajanja znanja.

 

Nekateri profesorji niso več kos vsem spremembam, ki se danes odvijajo zelo hitro, medtem ko se drugi enostavno ne želijo prilagajati vsem novostim. Dejstvo je, da živimo v času, v katerem se praktično vsak dan dogajajo spremembe in je predvsem za profesorje ključnega pomena, da se prilagajajo in neprestano izobražujejo. To je edini način, da lahko študentom posredujejo verodostojne in zanesljive informacije ter najnovejše znanje. V nasprotnem primeru se lahko zgodi, da profesor študentom posreduje zastarele oziroma napačne informacije, ki v današnjem času niso več aktualne.

Nam študentom je torej v interesu, da bi se poostril nadzor nad rednimi profesorji, kar bi pripomoglo h kakovostnejšemu študijskemu procesu. Problematično je, da kljub raznim nepravilnostim redni profesorji zaradi zaščitenosti praktično ne morejo izgubiti svojega delovnega mesta. Kot primerno rešitev za omenjen problem vidimo uvedbo tako imenovanega sistema »peer review«*. Ta bi po našem mnenju najbolj pripomogel k temu, da bi se profesorji začeli bolj truditi na svojem področju, hkrati pa bi povzročal tudi nekakšen pozitiven strah med profesorji pred izgubo delovnega mesta, posledično pa bi to pripomoglo k večjemu trudu za izboljšanje njihovega dela. Peer review bi lahko izvajali med profesorji znotraj članic univerze, še boljše pa bi bilo, če bi bil izveden med profesorji različnih članic znotraj univerze, saj bi s tem omogočili bolj nepristranski nadzor.

Kot primerno rešitev za že prej omenjeni problem pa študentje vidimo tudi uvedbo ponovnih habilitacij za redne profesorje s prilagojenimi pogoji. Redni profesorji so izvoljeni v naziv trajno, smiselno pa bi bilo, da se kljub temu stalno spremlja njihovo delo oz. da imamo v rokah ustreznejše vzvode sankcioniranja v primeru njihovega nekvalitetnega dela.

Kako je urejen sistem habilitacij na slovenskih univerzah?

Vsi visokošolski učitelji ter znanstveni in umetniški delavci, z izjemo rednih profesorjev, so izvoljeni v naziv za obdobje petih let. Asistenti so izvoljeni za obdobje treh let. Vsi so lahko ponovno izvoljeni za enako volilno obdobje po pogojih za ponovno izvolitev. Redni profesorji in znanstveni svetniki pa so izvoljeni v trajni naziv.

Postopki habilitiranja so na slovenskih univerzah skoraj enaki, razlikujejo se le v nekaj podrobnostih, ki pa niso bistvenega pomena. Kandidati za ponovno izvolitev ali za napredovanje oddajo prošnjo na za to pristojen organ, ki jo posreduje na članico univerze. Senat članice za kandidata imenuje poročevalce, ki pripravijo poročilo. Študentski svet članice na poziv članice o kandidatu na podlagi študentskih anket pripravi študentsko mnenje in ga posreduje pristojnim službam. Študentsko mnenje je lahko pozitivno ali negativno v primeru, da je kandidat po mnenju študentov (na podlagi študentskih anket) neprimeren. Celotna vloga gre potem na habilitacijsko komisijo, ki poda svoje mnenje in kandidaturo preda v odločanje na senat članice. Kandidate za redne profesorje v naziv voli senat univerze.

Študenti imamo moč odločanja predvsem v pisanju mnenj študentskega sveta, saj v drugih organih, v katerih se sprejemajo odločitve (npr. v senatu), nimamo dovolj glasov. V primeru izdaje negativnega mnenja se velikokrat pojavijo pritiski tako s strani kandidata v habilitacijskem postopku kot tudi s strani članic, kar močno obsojamo, saj je študentsko mnenje avtonomna odločitev študentov.

Enotni cilj s strani študentov je predvsem to, da bi se profesorji začeli zavedati pomembnosti svojega poklica in svojega vpliva na študente. Zato bi predlagali, da se pod drobnogled vzame 1 % najslabše ocenjenih profesorjev, to je tistih, ki so dve leti zaporedoma najslabše ocenjeni, in se jih aktivno spremlja ter ustrezno sankcionira v primeru, da se njihovo delo ne izboljša. Dve leti je namreč dovolj dolgo obdobje, v katerem bi moral vsak profesor pokazati napredek na svojem področju, ali gledano drugače, dve leti je predolgo obdobje, da bi profesor ves čas stagniral.

Kot največjo željo in kot osnovni cilj bi izpostavili izboljšanje kakovosti študijskega procesa in seveda spodbuditev profesorjev ter drugih strokovnih delavcev k večji prizadevnosti za delo in nenehen trud v prid študentov, kar je tudi v osnovi mišljeno za njihov poklic. Če na hitro povzamemo, sta dva ključna predloga in hkrati zahteve torej uvedbe metode peer review, s katero bi aktivno spremljali delo rednih profesorjev, in uvedba ponovnih habilitacij tudi za redne profesorje. Enoten in bistven cilj pa torej ostaja boljša kakovost študija.

*Kaj je peer review?

Peer review je svetovno znana metoda, s katero se vrednoti delo članov znotraj skupine, ki so med seboj enakovredni oz. na enakem položaju. Je neke vrste oblika samoocenjevanja in samoregulacije znotraj skupine, s katero se ohranja in izboljšuje kakovost in učinkovitost. Na univerzah je metoda velikokrat uporabljena za medsebojni pregled in ugotavljanje primernosti znanstvenih člankov, ki so namenjeni objavi.

Kot zgled, za kakšen način uporabe peer reviewa se zavzemamo, lahko uporabimo bostonsko univerzo Boston University, na kateri je uporaba peer reviewa obvezna. Metodo uporabljajo z namenom doseči dva temeljna cilja. Prvi je, da si recenzent ob nadzorovanju kolegov zapiše lastnosti, ki so mu bile na predavatelju všeč in mu jih kasneje posreduje, da bi jih ta še dodatno razvil in jih ohranil pri svojem podajanju znanja študentom v prihodnje ter da bi njegova predavanja temeljila na teh pozitivnih lastnostih. Drugi cilj pa je, da recenzent predavatelja opozori na vse nepravilnosti in napake, ki so ga zmotile, in da jih predavatelj skuša v čim krajšem možnem času odpraviti. Obiski recenzenta bi bili tako obvezni in sicer dvakrat na semester, hkrati pa bi bili nenajavljeni in anonimni, zaradi česar bi bil predavatelj prisiljen v sprotni trud za kvalitetna predavanja. Po končanem predavanju bi recenzent podal svoje pripombe in pohvale tudi pisno, kar bi se na koncu tudi dokumentiralo za morebitno kasnejšo rabo.

Odbor za visoko šolstvo Zveze ŠKIS

 

Viri:
Uni Lj
UM
elsevier.com (What is peer review)
Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS