Stanovanjska problematika 1. oz. zakaj lahko študentje upravičeno jamramo

Slovenska politika vedno znova poudarja, da so mladi prioriteta in da je potrebno vlagati v našo  »svetlo slovensko prihodnost«. Pa je res tako? Ali ni to zgolj floskula, s katero je paradoksalno lahko –celo hitreje kot mlajše, ki so v večini nad politiko že obupali – na svojo stran pridobiti starejše volivce, saj predstavljajo veliko večji delež volilnega telesa kot mladi? Zdaj lahko že z veliko gotovostjo trdimo, da je stanovanjski problem prešel v farso. Težave imajo mlade družine, starejši in študentje. Razlogov za nastalo situacijo je sicer več, žalostno dejstvo pa je, da se ne rešuje niti enega izmed njih.

 

 

Ker je že tematika mladih tako zelo obširna, da je v enem zapisu ne bi mogli obdelati, se bomo splošne stanovanjske problematike mladih lotili naslednjič, tokrat pa se bomo osredotočili na študentsko stanovanjsko problematiko.

 

 

Mladi že takoj na začetku študija trčimo v pomanjkanje študentskih postelj. Kako drastičen problem je to v realnosti, nam pove podatek, da  je postelj v edinem javnem študentskem domu v Ljubljani (ŠDL) za manj kot 1/5 študentov, ki študirajo na Univerzi v Ljubljani. V ta podatek niso všteti niti študentje, ki študirajo na samostojnih visokošolskih zavodih, kaj šele višješolski študenti, ki sploh nimajo pravice bivati v študentskih domovih, temveč le v dijaških. Država se do njih obnaša naravnost mačehovsko ali kot do »polštudentov«.  Če bi do pravic, ki bi jim sicer morale pripadati, prišli še višješolski študenti, bi študentska stanovanja politika prešla v še bolj drastično stanje.

 

 

Verjetno ni potrebno posebej omenjati, da se v tem prispevku kvalitete bivanja (čeprav bi bilo tudi to nujno) ne bomo niti dotaknili, saj je problem že v sami osnovi – sob ni dovolj, kaj dovolj, daleč premalo jih je. Nekaj vmesnih let je izgledalo, da je tema študentskih domov že rešena, saj dolgih vrst ni bilo več. Pa je to sploh res? Seveda ne, vse skupaj nas je paradoksalno zaslepil prav slab sistem vseljevanja v študentske domove, ki ga lahko ponazorimo z izmišljenim junakom Gregorjem, ki si je študentsko sobo v Ljubljani denimo želel pred šestimi leti.

 

 

Gregor je prihajal iz Koroške in si je želel bivati v študentskem domu. Na seznamu za vselitev je pristal na sredini čakalne liste, kar bi praktično pomenilo, da bi Gregor prišel v študentski dom šele okrog decembra. Gregor si zaradi oddaljenosti ni mogel privoščiti šestih ur vožnje na dan, saj bi tako trpel njegov študij, zato je iskal druge možnosti in našel sprejemljivo najemniško stanovanje. Ker je bil Gregor primoran podpisati pogodbo za daljši čas, je ostal v najemniškem stanovanju. Svojo zgodbo je po vsej verjetnosti delil v svojem lokalnem okolju in si zato v naslednjem študijskem letu marsikdo ni niti upal računati na študentski dom in je raje že med počitnicami iskal primerno in čim bolj ugodno najemniško stanovanje. Tako je bil problem rešen, študentski domovi so do sredine študentskega leta »vselili že vse študente«, saj tistih, ki so vztrajali na listi, ni bilo veliko. Še več, proti koncu leta zaradi izsiljevanja diplomantov je vedno več postelj ostajalo celo praznih, zato so se te oddajale v komercialne namene.

 

 

Danes si Gregor ne bi več mogel privoščiti najemnega stanovanja. Žal bi se verjetno minimalno tri mesece (ker se tudi pred njim vrsta ne bi praznila) vozil po šest ur na dan, zaradi česar bi trpel predvsem študij, hkrati pa seveda tudi nabiranje izkušenj, zaslužek, družabno življenje itd. Druga možnost bi bilo študentsko delo s (najverjetneje) polnim delovnim časom in življenje v hostlu ali pa bivanje v povsem neprimernem stanovanju. A glede na cene najemniških stanovanj Gregor pogodbe za eno leto najbrž ne bi podpisal in bi raje vztrajal na listi za vselitev. Tu se torej kaže glavni razlog, zakaj se je povpraševanje po študentskih domovih kar naenkrat »povečalo«. Konjunktura gospodarstva in turizma ter spletne platforme, kot sta Booking ter Airbnb, so botrovale, da se je problem z danes na jutri spet kot feniks dvignil iz pepela navkljub drastičnemu upadu študirajoče se populacije v zadnjih letih. Problem namreč v resnici nikoli ni izginil, bil je le dobro zakrit.

 

 

Žal pa ob rekordnem proračunu ni ne duha ne sluha o sredstvih, namenjenih za gradnjo študentskih domov. Že zdaj gradnjo večinoma financiramo študentje sami z 2 % zaslužka od študentskega dela, ki gre direktno v fond, država pa to predstavlja kot denar, ki ga za gradnjo nameni iz proračuna. Ob takšnem odnosu lahko celo – z malo cinizma – pričakujemo, da bo ob neprestanem pritoževanju študentov na mizo priromal predlog, da naj študentje delamo še več, če želimo hitrejšo gradnjo študentskih domov. Država očitno ne prepozna, da je v današnjem hitro spreminjajočem se svetu investicija v znanje edina, ki bo omogočila napredek naši družbi, vendar raje slepo sledi vonju kratkoročnih ciljev. Brez osnovnih pogojev bivanja pač študij ne more biti kakovosten.

 

 

 

Odbor za socialo in zdravstvo

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKIS