Študentski dom Ljubljana: odstranjevanje transparentov, varnost, nadzor, profit?

O splošni problematiki študentskega bivanja smo na Zvezi ŠKIS pisali že večkrat, pa se od takrat ni spremenilo nič. Splošno problematiko smo denimo orisali v članku Stanovanjska problematika 1. oz. zakaj lahko študentje upravičeno jamramo in Mladi in bivanjska problematika, naslovili smo tudi problematiko Akademskega kolegija (ki že ob tako velikem pomanjkanju postelj kmalu zapira svoja vrata), sedanja situacija pa je prenesla novo krizo, v kateri se je ponovno pozabilo na velik del nas. Na bivajoče študente v študentskih domovih se je očitno pogledalo kot na nebodigatreba, ki se vedno lahko vrne na svoje stalno prebivališče, kjer ima svojo sobo, je preskrbljen, se lahko obesi na domač hladilnik in mu ni treba delati nič ter se tako lahko skoncentrira na svoj študij na daljavo – nekaj teh tematik smo naslovili v članku  Bivanjska – ali bolje: nebivanjska situacija?. Ker pa je epidemija seveda odlična priložnost za izkoriščanje razmer, je te očitno izkoristila tudi uprava ŠDL, ki je poskušala mimo mnenja študentk in študentov ter predvsem ob njihovi odsotnosti potrditi finančni plan in začela uvajati večji nadzor v študentskih domovih.

 

 

Uprava ŠDL je v času zaprtja države in s tem tudi študentskih domov uvedla sistem varovanja s strani varnostne službe. Upravičeno, saj študentov, ki bi dežurali, v času zaprtja ni bilo. Danes pa je jasno, da sistema varovanja s strani varnostne službe ne nameravajo več vrniti na stara »dežurstva«. Uprava si želi varnostnike vpeljati že dalj časa, bolj aktivno odkar je novi direktor postal univ. dipl. ekon. Tomaž Pečnik. Že ob prvih poskusih so se študentje upirali, uprava pa vedno znova išče razloge in zatrjuje, da dežurstvo nima prave podlage. Kljub uporu je že leta 2018 začela s postopnim uvajanjem takšnega sistema. Da tokrat uprava misli plan izpeljati do konca, kažejo številke iz letnega načrta: 30.000 € za delno izvedbo pristopne kontrole in videonadzora, 30.000 € za nov sistem ključev v dveh domovih (kartični sistem), 10.000 € za strokovni nadzor za zagotavljanje varnosti stanovalcev. Če verjamemo argumentu, ki naj bi ga imela uprava, naj bi bilo vse to zaradi nujnega izboljšanja varnosti stanovalk in stanovalcev ter tako izboljšanega počutja ob bivanju v študentskem domu. Poleg naštetega pa naj bi uprava zatrjevala, da sistem varovanja z varnostno službo ne bi bil dražji. Zakaj je torej študentski predstavnik glasoval proti predlogu in zakaj torej ta predlog moti študente?

 

 

Na naše vprašanje je predsednik študentskega sveta stanovalcev Patrik Čelik odgovoril:

 

»Takoj, ko so delo študentov nadomestili varnostniki, smo na ŠSS pričeli prejemati pritožbe stanovalcev, češ da med varnostniki in študenti prihaja do konfliktov. Konflikte smo reševali z upravo ŠDL, vendar je svet v mojem mandatu 2019/2020 ocenil, da so se ti konflikti in pritožbe stanovalcev le še povečali, kar smo takrat tudi izrazili na upravi ŠDL. Študentje izpostavljajo naslednje stvari:

 

1. Prisotnost varnostnikov je neprijetna in moteča. Primer: v neapartmajskih tipih nastanitve se hodnik smatra kot dnevna soba. Ni ravno prijetno, če se ti ob večernem sprehodu na WC v gatah pred očmi pokaže varnostnik.

 

2. Varnostniki ne doprinesejo bistveno k občutku varnosti študenta: študentje izražajo, da se iz naslova povečane prisotnosti varnostnikov njihov občutek varnosti dejansko ni povečal, temveč se počutijo manj varne in predvsem nadzorovane.

 

3. Med varnostniki in študenti prihaja do konfliktov, tudi če med študenti ni konfliktov. Varnostniki po lastni presoji presojajo, kaj je moteče in kaj ne. Po besedah uprave ŠDL delujejo ”preventivno, da preprečujejo stopnjevanje hrupa ali nastanka drugih izrednih okoliščin’. Kot vsi vemo, je življenje v študentskih domovih živahno – tu niti ne ciljam na razne zabave ali podobno, ki so se v preteklih letih zaradi prihoda bolj umirjenih generacij bistveno umirile. Tu ciljam predvsem na to, da je v domu veliko študentov na kupu. V mojem domu npr. si eno kuhinjo deli cca 40 oseb. Zaradi načina življenja študentov je povsem normalno, da se v kuhinjah po npr. 11. uri zadržuje 5 oseb. To je za študente normalno in nikogar ne moti. Varnostniku pa se zdi v neskladju z napisanimi pravili bivanja in zato mora ukrepati, saj je tak dogodek lahko viden kot potencialen za stopnjevanje. Tovrstno ukrepanje po naših informacijah podpira in spodbuja tudi uprava ŠDL, saj so vse naše pritožbe na tem področju v zadnjih letih naletele na gluha ušesa

 

 

Ob vprašanju, zakaj torej meni, da se uvaja sistem profesionalnega varovanja, je Patrik odgovoril:

 

»Študentje so povečini mnenja, da je za varnost v ŠDL zadostno poskrbljeno in takega mnenja so tudi predstavniki domov. Iz tega naslova se študentom zdi, da poglaviten razlog za uvedbo varnostnikov ni dejanska varnost ljudi in premoženja, temveč povečan nadzor nad študenti. Moram priznati, da sem tudi sam dobil tak občutek, ko sem urejal to problematiko v svojem prvem mandatu (in tudi zdaj v drugem)

 

 

Študentje tudi ne razumejo, kako bo varnostnik zagotovil več občutka varnosti, če receptor zagotavlja 24-urno prisotnost na vhodu in lahko javlja vsak dogodek, tudi če ni pooblaščen za ukrepanje. Varnostnik pa lahko objekt preveri le na nekaj ur, saj bi v nasprotnem primeru ob večjem številu varnostnikov položnica drastično narasla. Upravičeno tudi študente skrbi, da bo število varnostnikov in posledično številka na položnici kasneje še narasla, saj bo zavod ugotovil, da ti brez prisotnosti receptorjev ne zagotavljajo zadostne mere varnosti. Študentje naj bi že zdaj opažali, da nepooblaščene osebe lažje vstopajo v dom, kot ko je bil na delu receptor študent, ki je vestno skrbel za zaprta vrata in nadziral vhod. Ceno dežurstva si študent pokrije že s pokritjem enega termina (dom ima na mesec na voljo 120 terminov), pri sistemu varovanja izključno z varnostniki pa to ne bo mogoče.

 

 

Še bolj pa je zaskrbljujoče vdiranje v zasebne prostore zaradi upora, ki ga z izobešanjem transparentov študentke in študentje izvajajo zaradi zgoraj opisane problematike. Transparenti so se pojavili že v začetku marca, ko naj bi jih uprava že takoj zjutraj odstranila. Več študentk in študentov je izobesilo svoje transparente 27. 3., vendar so bili tudi ti do naslednjega poldneva že vsi odstranjeni. Že tako ravnanje uprave je povsem nesprejemljivo. Skupni prostori v študentskem domu so študentkam in študentom še vedno njihov dom in če s svojim ravnanjem ne škodujejo skupni lastnini, je borba za njihovo bivanje tudi njihova pravica, še več, dolžnost. Študentke in študenti pač ne smemo biti tisti, ki bi bili ob spremembah tiho, do njih se moramo opredeliti in izraziti mnenje, če ne celo sami ustvarjati sprememb in predrugačenje situacije ali celo družbe. Študentje so bili vedno kritični, vedno so se upirali in še zdaleč ni bilo njihovo poslanstvo le študirati; navsezadnje nas sam študij nagovarja h kritičnosti in nadgradnji že znanega, zato je takšna odstranitev znotraj študentskih domov obsojanja vredna in vsekakor ne privede do tega, da bi se v študentkih domovih ustvarjala skupnost, ki bi se počutila slišano.

 

 

Študentka Klara Jurečič, ki biva v študentskem domu 11,  je tudi sama izobesila transparent, od nje pa smo izvedeli še za bolj nezaslišan dogodek:

 

»Sama sem transparent obesila z okna svoje sobe, saj sem sklepala, da vsaj od tu ne bo odstranjen. Okrog 10.00 me je prebudilo trkanje; v apartma je vstopil dežurni hišnik, povedal, da imam na oknu transparent in da so ga z uprave poslali, da ga odstrani. Z okenske police mi je zložil rože, odprl okno in odtrgal transparent, rože nekako zložil  nazaj in odšel. Transparent je vzel s sabo

 

 

Res je, da študentke in študentje bivamo v študentskih domovih, kjer obstaja določen red, pa vendar smo najemniki in je to naš zasebni prostor. Nenapovedan vstop, ki ne temelji na nobenem sumu kaznivega dejanja ali uničevanja lastnine, in vstop s strani nepooblaščene osebe tako nista sprejemljiva. Še manj pa je sprejemljivo, da se vstop v sobo zgodi zaradi kritike, ki jo študentka ali študent podaja.  Študentski populaciji, ki je bila vedno najbolj progresivna in kritična, se torej jemlje možnost upora, možnost kritičnosti celo v študentskem domu in to v lastnih sobah študentskega doma. Je torej sploh še moč začutiti dom, je sploh to še študentski dom? Je to sploh še Rožna?

 

 

Rožna je kraj, kjer duh upora lahko še tli, podobno zaostrovanje pa se je denimo že naredilo v Študentkih domovih UM, po katerih naj bi se tudi uprava ŠDL zgledovala. Študentje tam zatrdijo, da je sicer tudi nekaj pozitivnih lastnosti, kot je denimo mir, ki ga zaradi stroga pravila prinašajo, in pride prav med izpitnim obdobje. Vendar se jim pravila na splošno zdijo pretirana; počutijo se kot pod nadzorom učiteljic v šoli v naravi. Ena izmed študentk nam je stanje opisala takole (tam poleg varnostne službe nadzor prostorov vsako jutro izvajajo tudi »gospodinje«):

 

»Sicer so svoje delo dobro opravljale, bilo je res čisto v skupnih prostorih, ampak menim, da ni bilo potrebno, da so se vtikale praktično v vse. Zelo me je tudi motilo, ko so same ocenile, kaj je za odstranit in so zadeve enostavno vrgle v koš. Recimo za moj grelnik vode so predvidevale, da ga nihče ne uporablja, ker je bil ves čas na istem mestu in so ga vrgle v koš. Grelnik vode sem uporabljala dvakrat dnevno. Da o bujenju sploh ne govorim. Sama sem posodo vedno pospravila, ker pa sem bivala v prvi sobi, so me vedno zbudile, saj posoda ni bila pospravljena, prišle pa so vsak dan in korito in odcejalniki so morali biti prazni. Sicer so bile prijazne, ampak nisem razumela vseh njihovih ukrepov

 

Študentom v Ljubljani se torej dogaja tisto, kar se je denimo v Mariboru zgodilo že pred časom. Jemlje se jim tisto malo avtonomije, ki jo še imajo. Po tem, ko so pred leti izgubili število predstavnikov v zavodu, se danes ne upošteva več njihovega mnenja, ker se ga ne rabi. Vzeto jim bo tisto nekaj samoorganiziranja, ki ga imajo, s tem pa se bo izgubil tudi duh študentskega doma; da se študentke in študentje sami zmenijo in vzpostavijo svoj red, ki funkcionira – in v Rožni je to funkcioniralo. Zakaj se torej ustvarja trend varovanja, strožjega reda, nadzora čistoče, sterilnosti prostorov? Mar to res ni povezano s tem, da se študentski domovi ob vseh novih tehnologijah še vedno trudijo, da študentskih prošenj ne sprejemajo med letom in proti koncu leta sobe ostajajo prazne (glej ga zlomka, ravno med poletjem), da obstajajo normativi za dodelitev študentskih sob, četudi so domovi prazni, in sob ne morejo dobiti študentje (če denimo bivajo bližje kot 25 km od fakultete), turisti pa? Mar se nam ob tem ne utrne upravičeno vprašanje, da študentk in študentov ne motijo živahno življenje, študentje v »gatah« na hodnikih, nekaj stare posode na pultu, turiste pa bi? Seveda je ekonomski logiki to pogodu, saj se od turistov zasluži več. Pa vendar se je treba vprašati, ali niso Rožne zgradili ravno študentje na delovnih brigadah in ali študentskih domov ne financiramo še danes študentje sami iz naslova koncesijske dajatve iz študentskega dela? Predvsem pa: ali se študentov ne bo več  upoštevalo niti v njihovem domu in jih bo tudi tam izrinil profit?

 

 

 

 

 

 

 

Odbor za socialo in zdravstvo Zveze ŠKIS

 

Sledite nam na Instagramu @ZVEZA_SKISin Facebooku @ZVEZA.SKIS