Univerzitetni šport – vsekakor da, toda ne za vsako ceno
V zadnjem času se pojavljajo vse bolj izraziti pozivi k umestitvi športnih vsebin v dodiplomske programe. Še posebej v akademskih vodah je bil opazen članek z naslovom Predlog ureditve univerzitetnega športa na slovenskih univerzah, objavljen v reviji Univezitetni šport (številka 14, december 2021).
Skupina športnih pedagogov, podpisnikov predloga, med drugim predlaga sistemsko financiranje redne športne vzgoje za študente prvih letnikov v obsegu dveh pedagoških ur tedensko, kakor tudi umeščanje vzgojnih, rekreativnih in tekmovalnih programov na področju športa v univerzitetno sfero.
Prvenstveno umestitev športa na fakultete pozdravljamo. Glede načina in obveznosti športnega udejstvovanja, predlaganega s strani pedagogov, pa imam vrsto pomislekov.
Skupina predlaga uvedbo športnih aktivnosti v vse prve letnike vseh prvostopenjskih študijskih programov v obsegu dve uri tedensko. Pa naj bo – drži, da je nivo gibalnih sposobnosti slovenskih študentov nizek. Temu dejstvu zares ne gre oporekati; ravno tako ne gre zanikati upadu športno aktivnemu deležu študentov.
Se pa nihče ni povprašal po razlogih za nazadovanje na področju športa. Nihče ni študentom zastavil vprašanja, zakaj pa se vendarle samoiniciativno ne odločajo za udejstvovanju v športnih aktivnostih. Žal sem mnenja, da je včasih treba narediti korak nazaj, da lahko storimo dva naprej – in skupina podpisanih pedagogov bi se temu vprašanju morala posvetiti, da bi lahko vsem požugala, v kakšnem športnem krču smo. Iz svojih in izkušenj sovrstnikov, študentov prvih in drugih letnikov različnih študijskih programov prve stopnje, sklepam, da razlog prvenstveno tiči v preveč študijskih obveznostih.
Danes delodajalci od bodočega kadra ne pričakujejo zgolj izpolnjenih študijskih obveznosti. Predvsem pričakujejo tudi izkušnje, udeležbo na strokovnih konferencah in kongresih, rezultate s področnih tekmovanj, ravno tako ni odveč podpis pod par strokovnih člankov. Vse to zahteva svoj čas. Podobno je tudi z reševanjem finančnih težav študentov – stroški naraščajo, štipendije običajno ne uspejo pokriti vseh izdatkov, zato se od študenta praktično že pričakuje tudi, da nekaj zasluži.
Tako bodo gibalne sposobnosti najverjetneje z uvedbo športne dejavnosti zares narasle, kje in kako bo to pustilo svoj davek – kot morebitni primanjkljaj v strokovni usposobljenosti, kot nižanje količine časa, ki ga lahko študent porabi za študentsko delo, ali kot izgorelost – pa skupina pedagogov ne omenja, čeprav bi bilo na tako vprašanje pomembno imeti odgovor pred sprejetjem take spremembe. V nasprotnem primeru bo tak manever razumljen kot zgolj še en v vrsti eksperimentov na študentih, ki ima lahko dobre posledice – te bi namreč tudi merili s športno vzgojnim kartonom, kar je tudi predlog pedagogov – in tudi slabe. Zadnje bi najverjetneje zanemarili in, če bi bilo treba, pogledali hudo vstran.
Nadalje sem zelo skeptičen do modela »obvezno – toda neovrednoteno«. Nekako tako se bere predlog skupine pedagogov, ki bi šport sicer resda opredelila kot obvezno vsebino za vse študente prvih letnikov, ne bi pa ga tudi ovrednotila s kreditnimi točkami. Tudi sporočilo, ki ga predlagatelji s tem podajajo svetu, ni najbolj zgovorno. Po eni strani športu pripisujejo izjemno vrednost in ga vidijo kot nepogrešljiv del prvega letnika visokošolskega izobraževanja, po drugi strani pa ni niti toliko pomemben, da bi mu pripisali eno samo kreditno točko. Zelo kontradiktorno in nesmiselno, drznem si napisati celo nespoštljivo do študentov. Ekvivalent taki ureditvi v delovnih razmerjih bi bila, da mora visokošolski profesor študentom, ki jim ni jasna snov, dodatno pomoč nuditi izven delavnika – za dviganje lastne morale in narodov blagor. Bi se podpisniki predloga strinjali s tako ureditvijo? Dvomim.
Pomemben aspekt, ki ga pedagogi predlagatelji ne omenjajo, je rekreativen šport, ki ga posamezni študenti in študentke že izvajajo. Veliko je namreč takih, ki šport iz različnih razlogov in motivov trenirajo. Ali bi bili taki študenti opravičeni obiskovanja organizirane športne vzgoje? Ali bi se posamezni študent lahko namensko odločil ne obiskovati organiziranega športa, temveč obiskovati npr. treninge badmintona, plavanja, atletike? Kaj pa na primer bowling? Čemu takih športov, ki imajo pogosto še bodisi tekmovalno noto bodisi družabno komponento, ne gre označiti za isto pomembne kot šport, organiziran na univerzitetni bazi?
Za konec se sprašujem, čemu športu pripisovati tako veliko težo in na drugi strani povsem zanemariti in deklasirati kulturo. Kot je športna aktivnost obvezna za zdravo telo, sta na primer glasbena in likovna umetnost lahko »krivca« za zdrav duh. Brez zdravega duha pa tudi zdravega telesa ni. Če se zavzemamo za obvezen vnos športnih vsebin v visokošolsko okolje – kje in kako bomo ta prostor zagotovili glasbi in umetnosti?
Ne morem mimo, da ne bi podal očitka: kot je za Slovence pomembno, da športnik osvoji medaljo na olimpijskih igrah, nista za Slovence nič manjšega pomena plapolajoča zastava, povzdignjena vrh droga, in himna, ki jo od športnikov do navadnih smrtnikov ob takšnih dosežkih spremljamo s solzami sreče v očeh. Tudi zato ni primerno zgolj poveličevati športa in sočasno podcenjevati pomena umetnosti.
Prepričan sem, da šport sodi tudi v univerzitetno okolje, zato predlogu, ki ga je oblikovala skupina pedagogov, ne nasprotujem; si pa to igro želim odigrati v športnem duhu. Torej v slogu pravičnosti, z dialogom in konsenzom vseh, vpletenih v visokošolski sektor. Z roko študentov v roki zakonodajalca in strokovne javnosti.
Odbor za šolstvo
Rok Učakar Grašič,
član, pristojen za visoko šolstvo