Ureditev praktičnega izobraževanja za študente še vedno neugodna

Študentje glede na dosedanje dogajanje v študijskem procesu splošno gledano zelo slabo ocenjujejo novo pridobljena znanja v času praktičnega izobraževanja. So mnenja, da bi se morala vsebina praktičnega izobraževanja bolje povezovati z vsebino študijskega programa. Na tej točki bi bilo smiselno prilagoditi praktično izobraževanje študijskemu programu, saj je v večini primerov pri izbiri prakse študent prepuščen samemu sebi in (brez predhodnega znanja) težko izbere optimalno rešitev za praktično izobraževanje, ki bi bilo hkrati kakovostno in skladno s študijskim programom. 

V primeru, da na trgu ni primernega ponudnika, pri katerem bi lahko študent opravljal prakso, da bi bila ta hkrati skladna s študijskim programom, to pomeni bodisi zastarelost bodisi neustreznost programa glede na tržno ponudbo. Kot najbolj enostavno rešitev študentje vidijo opravljanje praktičnega dela izobraževanja pod nadzorom fakultet, in sicer predhodno svetovanje fakultet o tem, kje bi bilo smiselno opravljati prakso in kje ne, ter samo dejstvo, da študent ne bi bil popolnoma prepuščen samemu sebi. Fakultete bi morale zagotoviti določeno število mest v podjetjih, javnih ustanovah in drugih organizacijah, da bi študentom lažje zagotovili praktično izobraževanje, kar je tudi v osnovi naloga fakultete – da študenta izobrazi na tak ali drugačen način. Trenutno pa fakultete (v veliki večini) zagotavljajo zgolj teoretična znanja.

Velika večina študentov ocenjuje, da je praktičnega izobraževanja premalo. Glede na korist in vrednost pridobljenega znanja v času praktičnega izobraževanja, so študenti mnenja, da bi morale fakultete zagotoviti več praktičnega usposabljanja in se (glede na trenutne razmere) manj posvečati teoretičnemu delu izobraževanja. V marsikaterem primeru so praktično pridobljena znanja veliko uporabnejša in koristnejša tudi v kasnejšem življenjskem obdobju, znanja in veščine pa v okviru praktičnega izobraževanja študent v veliki večini osvoji hitreje. Študent ima možnost sam opravljati določeno delo pod nadzorom mentorja, ki je nenehno prisoten, da v primeru napak študenta popravi. Nekateri študentje so prav tako mnenja, da je nujno izboljšati delo mentorjev, ter da so v okviru praktičnega izobraževanja preveč prepuščeni samim sebi in nimajo nadzora neke izkušene osebe, ki bi jih popravljala oziroma skrbela za izboljšave.

Velika večina študentov, ki je opravljala praktična izobraževanja, ni bila finančno nagrajena, kaj velja tudi za povračilo stroškov, ki študentom niso bili povrnjeni. Smiselno bi bilo, da bi študentje ob končanem praktičnem izobraževanju prejeli neko denarno plačilo že iz vidika vseh koristi, ki so jih med izobraževanjem v poslovnem smislu ustvarili podjetju. Plačilo pa bi bilo lahko po urni postavki ali končna nagrada v enkratnem znesku, v skrajnem primeru pa vsaj povrnjeni stroški za prevoz, malico in drugo. Iz istega razloga kot pri praksah bi bilo smiselno, da bi bila tudi vsa pripravništva plačana – ko je oseba namreč enkrat zaposlena v podjetju in opravlja določeno delo, iz poslovnega vidika ustvarja korist podjetju in za tako delo bi morala vsaka oseba dobiti plačilo.

Študenti menijo, da bi implementacija praktičnega izobraževanja pri vseh študijskih programih izboljšala zaposlitvene možnosti študentov ter njihovo kompetentnost na trgu delovne sile. Delodajalci namreč vse pogosteje iščejo delovno silo z predhodnimi izkušnjami in praktičnim znanjem, kar zelo redko velja za študenta po končanem študiju. Z boljšo ureditvijo praktičnega izobraževanja bi lahko tako že v okviru izobraževanja do neke mere izpolnili delodajalčevo željo po potrebnih predhodnih izkušnjah in študentu omogočili večjo verjetnost za pridobitev delovnega mesta. Takšen proces izobraževanja bi bil seveda veliko bolj optimalen za vse vpletene, saj bi študent natančno vedel, katera znanja mora pridobivati oziroma nadgrajevati v okviru študijskega programa, da bo lahko kasneje vestno in kvalitetno deloval na delovnem mestu. Delodajalec pa bi na ta način imel možnost, da še pred zaposlitvijo do dobra spozna svojega bodočega zaposlenega. 

Na vladi se sicer zavedajo tovrstnega problema in so v preteklem obdobju že poskusili odpraviti nekaj nepravilnosti. Vlada je namreč sprejela akcijski načrt v zvezi z organizacijo in opravljanjem pripravništev v Sloveniji, vendar se po mnenju študentov stvari odvijajo prepočasi, v končni fazi pa so bile odpravljene le malenkosti, glavne pomanjkljivosti pa brez temeljite celostne reforme, v katero bi sodila tudi prenova študijskih programov, še vedno ostajajo. Največji težavi v okviru pripravništev predstavljata dovolj številčno in redno razpisovanje pripravniških mest ter financiranje pripravništev. 

Področja, ki so najbolj potrebna reforme, so trenutno v vzgoji in izobraževanju ter v socialnem varstvu, medtem ko je situacija nekoliko bolje urejena le na področju zdravstva.

Na področju socialnega varstva so skrajšali pripravništva iz obdobja enega leta na 6 oziroma 9 mesecev, pričakuje pa se še temeljita reforma opravljanja strokovnega izpita ter ureditev področja financiranja. Na področju vzgoje in izobraževanja je bilo ukinjeno volontersko pripravništvo, kot delovne izkušnje pa se po novem štejejo tudi pedagoška praksa in neformalno pridobljene izkušnje. Nepravilnosti pa se še vedno pojavljajo z vidika trajnosti in sistemskega financiranja pripravništev. Reformiranje pripravništev v državni upravi je obrodilo največ sadov, saj so izredno zadovoljni z napredkom. Po drugi strani pa je najmanj napredka v pravosodju, kjer se že dlje časa išče rešitev na področju opravljanja pravniškega izpita in pripravništva.

 

Pripravil: Odbor za visoko šolstvo Zveze ŠKIS